Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.001 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    21. marca, 2023 at 18:26

    OZDRAVLJENJE V KOPELI BETÉSDA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 5,1-3.5-16)

    Potem je bil judovski praznik in Jezus je šel v Jeruzalem. V Jeruzalemu je pri Ovčjih vratih kopel, ki se po hebrejsko imenuje Betésda in ima pet pokritih stebrišč. V njih je ležalo veliko bolnikov: slepih, hromih in sušičnih. Čakali so na valovanje vode.

    Med njimi je bil tudi človek, ki je bil bolan osemintrideset let. Jezus ga je videl, kako leži tam, in ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: »Bi rad ozdravel?« Bolnik mu je odgovoril: »Gospod, nimam človeka, ki bi me dal v kopel, kadar se voda vzburka. Medtem ko grem tja, se spusti pred menoj kdo drug.« Jezus mu je rekel: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi!« In mož je takoj ozdravel. Vzel je posteljo in hodil.

    Tisti dan pa je bila sobota. Zato so Judje govorili ozdravljenemu: »Sobota je. Ne smeš prenašati postelje!« On pa jim je odgovoril: »Tisti, ki me je ozdravil, mi je rekel: ›Vzemi svojo posteljo in hôdi!‹« Vprašali so ga: »Kdo je tisti človek, ki ti je rekel: ›Vzemi jo in hôdi!‹« Ozdravljeni pa ni vedel, kdo je tisti; Jezus se je namreč umaknil, ker je bila tam množica.

    Pozneje ga je Jezus srečal v templju in mu rekel: »Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!« Mož je odšel in sporočil Judom, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil. Zaradi tega so Judje preganjali Jezusa, ker je takšne reči delal na soboto.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+5%2C1-3.5-16&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    OZDRAVITEV HROMEGA V BETESDI

    Ko Jezus vstopi v Betesdo, pokrito kopel pri Ovčjih vratih Jeruzalemskega obzidja, je tam človek, ki je že 38 let bolan. Nato se zgodi nekaj, kar nas prevzame. Jezus ga opazi in ozdravi. Čeprav se nam na prvo žogo zazdi, da gre le za telesno ozdravljenje, pa Bog nikoli ne pozdravi samo enega dela človeka, ampak celotnega človeka. Človek je lahko namreč bolan na veliko načinov in če se nam zdi, da smo telesno zdravi, kolikor smo pač lahko na tem nepopolnem svetu, pa smo nekje nekako zagotovo bolni, ranjeni, zlomljeni.

    Ni namreč človeka brez rane in ni človeka brez bolezni, bolečine. Če se nam zdi, da smo popolnoma zdravi in nam nič ne manjka, se zagotovo motimo. Ta zmotna misel je največkrat kriva, da zavrnemo božjo milost. Kajti Jezus človeka ne ozdravi kar tako, ampak ga najprej vpraša, če bi rad ozdravel? Božja milost zahteva našo vero. Naša vera, zaupanje in prepustitev Bogu pa omogoči spoznanje, da smo ubogi, bolni, zlomljeni in polni ran.

    Prepoznamo tudi duhovno ozdravljenje: “Jezus mu je rekel: ‘Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!’“ (Jn 5,14). Duhovna bolezen se prepozna po simptomu, to je po grehu, ki je posledica tega, da smo daleč od Boga in da Njega ni v našem življenju, ker ga ne poznamo ali Ga zavračamo in Ga ne sprejmemo za svojega Boga in Gospoda. V tem je duhovna bolezen: odsotnost Boga.

    “Ozdravljeni pa ni vedel, kdo je tisti; Jezus se je namreč umaknil, ker je bila tam
    množica. Pozneje ga je Jezus srečal (našel) v templju in mu rekel …“ Ozdravljeni mož ni vedel. A Jezus mu pove, mu razloži, kaj se je zgodilo. Mož dobi spoznanje, zato kasneje more judom o Jezusu tudi govoriti.

    Poskusimo si predstavljati hromega človeka, kako 38 let, kar je 13.880 dni, leži samo nekaj korakov vstran od kopeli, za katero meni, da ga bo rešila, pa nima nikogar, ki bi mu pomagal. 13.880 juter upanja, da mu bo kdo pomagal, ker sam ne zmore in 13.880 večerov razočaranja in brezupa, ker nikogar ni bilo na pomoč, ker je sam. Njegova največja bolečina zagotovo ni v tem, da ni telesno zdrav, ampak čustvena bolečina, da je sam. Da je sam, odrinjen, pozabljen. Zato tudi njegov odgovor Jezusu vsebuje zgolj tožbo nad tem, da nima nikogar. A to je laž, ki se je ugnezdila v njem, ker nekoga ima. Ima Boga. Bog pride mimo, Bog ga vidi, Bog ga pozdravi. Ob Bogu se umiriš, ker nisi sam, ker te ljubi. Ob nekom, ki te ljubi, pa zmoreš na zdrav način opraviti z vsemi čustvenimi pretresi.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Odgovori
  2. janez says:
    21. marca, 2023 at 9:27

    GOSPOD PROSIM NAUČI NAS MOLITI

    Jezus se umika na samotne kraje
    »Evangeliji so nam izročili mnoge zelo žive podobe o Jezusu kot človeku molitve. Kljub pomembnosti njegovega poslanstva in zahtevam mnogih ljudi, Jezus čuti potrebo, da se umakne v samoto in moli. Markov evangelij nam o tem pripoveduje že na prvi strani, ko začne govoriti o Jezusovem javnem delovanju (glej Mr 1,35). Jezusov prvi dan v Kafarnáumu se je končal zmagoslavno. Ko je sonce zašlo, je množica bolnih prišla pred vrata, kjer je Jezus bival. Mesija oznanja in ozdravlja. Uresničijo se starodavne prerokbe in pričakovanja mnogih ljudi, ki trpijo: Jezus je Bog, ki je blizu, je Bog, ki rešuje. A tista množica je še vedno majhna, če jo primerjamo z mnogimi drugimi množicami, ki se bodo zbirale okoli preroka iz Nazareta. V nekaterih trenutkih gre za ogromno ljudi. Jezus je v središču vsega, pričakovan s strani ljudi, je odgovor na upanje Izraela. Pa vendar se jim Jezus izmakne. Ne ostane ujetnik pričakovanj ljudi, ki so ga že izvolili za vodjo. Nevarnost je, da se voditelji preveč navežejo na ljudi in ne ohranijo distance. In Jezus se tega zaveda. Že prvo noč v Kafarnáumu dokaže, da je zares izviren Mesija. Tik pred zoro učenci iščejo Jezusa, a ga ne najdejo, dokler ga Peter navsezadnje ne izsledi na samotnem kraju, popolnoma potopljenega v molitev. In mu pravi: ‘Vsi te iščejo’ (Mr 1,37). Zdi se, da se trditev nanaša na splošen uspeh, kot dokaz, da je njegovo poslanstvo uspelo. Jezus pa pravi svojim učencem, da mora iti drugam, da niso ljudje tisti, ki iščejo njega, ampak je On tisti, ki išče ljudi. Zato ne sme ostati, ampak mora neprenehoma romati po poteh Galileje (glej Mr 38-39). Je romar, ki gre proti Očetu, medtem pa moli. Vse to se zgodi v eni noči molitve.

    Kakor da vse vodi Jezusova molitev
    Na kakšni od svetopisemskih strani se zdi, da vse vodi Jezusova molitev, njegova bližina z Očetom. Tako bo predvsem v noči na vrtu Getsemani. Za zadnji del Jezusove poti, najtežji od vseh, ki jih bo prehodil, se zdi, da dobi svoj smisel v stalnem poslušanju, ki ga Jezus namenja Očetu. Zagotovo ni lahka molitev, ravno nasprotno, je dejanska agonija, pa vendar je molitev, ki je zmožna podpirati tisto pot križa. Bistveno je, da Jezus molil. Jezus je goreče molil v javnih trenutkih, ko je s svojim ljudstvom delil bogoslužje, a prav tako je iskal kraje zbranosti, ki so bili ločeni od vrveža sveta, kraje, ki so omogočili, da se je spustil v skrivnost svoje duše. Jezus je prerok, ki pozna kamne v puščavi in se vzpenja v višine gora. Zadnje Jezusove besede, preden je izdihnil na križu, so besede psalmov.

    Gospod, nauči me moliti
    Jezus je molil kakor vsak človek na svetu. Pa vendar njegov način molitve vsebuje skrivnost, nekaj, kar zagotovo ni ušlo pogledu njegovih učencev, če v evangelijih najdemo tako enostavno in neposredno prošnjo: ‘Gospod, naúči nas moliti’ (Lk 11,1). Videli so ga namreč moliti in so se njegovega načina želeli tudi sami naučiti. Jezus jih ne zavrne, ni ljubosumen na svojo bližino z Očetom, ampak je prišel ravno za to, da bi nas uvedel v ta odnos z Očetom. Tako svojim učencem postane učitelj molitve, kar zagotovo želi biti za vsakega med nami. Tudi mi torej moramo reči ‘Gospod, nauči me moliti. Nauči me.’ Čeprav morda molimo že mnogo let, se moramo molitve vedno učiti! Človekova molitev, to hrepenenje, ki se rodi na tako zelo naraven način v njegovi duši, je morda ena največjih skrivnosti vesolja. In niti ne vemo, če je molitev, ki jo namenjamo Bogu, zares tista, ki bi jo On hotel slišati. Sveto pismo nam govori tudi o neprimernih molitvah, ki jih Bog na koncu zavrne. Spomnimo se na priliko o farizeju in cestninarju. Samo cestninar se je vrnil opravičen domov, ‘kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan’ (Lk 18,14). Molitev je vedno treba začeti s ponižnostjo, kajti ponižno molitev Gospod sprejme. Zato je najprimerneje, da prosimo z besedami učencev: ‘Gospod, nauči nas moliti!’ In On zagotovo ne bo dopustil, da bi naša prošnja padla v prazno.«

    (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI.; Vatikan, 5.12.2018)

    NEKAJ ISKRIC GLEDE MOLITEV OČENAŠA
    Zato takrat, ko bo naša vera šibka, tudi mi prosimo z učenci »Gospod, nauči nas moliti« in recimo: Oče naš, ki si v nebesih.
    Ko bi bili na tem, da pozabimo na Gospoda, prosimo: Posvečeno bodi tvoje ime.
    Ko bomo malodušni zaradi našega življenja ali razmer v svetu, prosimo: Pridi tvoje kraljestvo.
    Ko se bomo morali odločiti o kakšni pomembni stvari in bi nas mikalo, da bi se odločili za najlažjo pot, recimo: Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji.
    Ko se bomo pritoževali nad majhnimi težavami in pozabljali, da je na milijone ljudi ubogih in lačnih, molimo: Daj nam danes naš vsakdanji kruh.
    Ko nas težijo naši grehi in ko težko odpuščamo drugim, prosimo: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.
    Ko nas vznemirjajo skušnjave, molimo: Ne vpelji nas v skušnjavo.
    Ko se nam bo težko obvladati, prosimo: Reši nas hudega.
    Ko se bomo preveč ukvarjali s sabo in s svojo pomembnostjo, recimo: Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj.

    Ognjišče Božo Rustja.

    Odgovori
  3. Miro says:
    21. marca, 2023 at 8:13

    PAPEŽ FRANČIŠEK: KO NAS JEZUS OZDRAVI, NAM POVRNE DOSTOJANSTVO

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+9%2C1-41&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Papež Frančišek: »Toda ta čudež so slabo sprejele različne osebe in skupine. Poglejmo podrobnosti. Danes bi vam rad rekel, da vzemite Janezov evangelij in vi preberite ta Jezusov čudež, zelo lep je način, kako ga Janez pripoveduje. Gre za deveto poglavje. V dveh minutah ga lahko preberete. Pokaže kako deluje Jezus in kako deluje človeško srce: dobro človeško srce, mlačno človeško srce, boječe človeško srce, pogumno človeško srce… Torej deveto poglavje Janezovega evangelija. Storite danes to. Zelo vam bo pomagalo.«

    Odlomek iz nagovora svetega očeta (nedelja,19. marec 2023)

    Odgovori
  4. Miro says:
    20. marca, 2023 at 16:28

    JEZUS OZDRAVI URADNIKOVEGA SINA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 4,43-54)

    Po teh dveh dneh je šel od tam v Galilejo. Jezus je sicer sam izpričal, da prerok ne uživa časti v svojem domačem kraju, toda ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so videli vse, kar je storil v Jeruzalemu ob prazniku; tudi sami so namreč šli na praznik. Prišel je torej spet v galilejsko Kano, kjer je bil naredil vino iz vode.

    In v Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. Jezus mu je tedaj dejal: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Uradnik pa mu je rekel: »Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre.« Jezus mu je dejal: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel.

    Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in mu sporočili: »Tvoj sin živi.« Poizvedel je od njih, ob kateri uri se mu je stanje izboljšalo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmih ga je vročica pustila.« Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: »Tvoj sin živi.« In začel je verovati sam in vsi njegovi domači. To pa je bilo že drugo znamenje, ki ga je storil Jezus, odkar je iz Judeje prišel v Galilejo.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+4%2C43-54&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    POJDI TVOJ SIN ŽIVI

    Mož je verjel besedi, ki mu jo je Jezus rekel. Ko pa je videl čudež, pa je veroval. Nekako sami začutimo, kar nam Božja beseda govori, da je razlika med verjeti Jezusu in verovati Vanj. Kakšna je torej ta razlika med verjeti in verovati?

    Razlika se čuti že v jeziku. Drugemu človeku verjameš, a vanj ne veruješ. Verjameš ideji, besedi, obljubi, veruješ pa v osebo. Verjameš z razumom, ki ga lahko krepijo ali izpodbijajo izkušnje, čustva, lepa in neprijetna, ljubezen in sovraštvo. Veruješ pa, ko se odločiš za “osebo“ z “vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem“. Veruješ v osebo, ker je to, kar si spoznal o njej, resnično in te to napolnjuje. Zato je tako težko, morda nemogoče verovati v človeka, ki mu lahko samo verjameš, dokler te ne razočara. Lahko pa veruješ v Boga, ko enkrat spoznaš, kdo On je, da je On to v resnici in da bo vedno ostal takšen.

    Ta gotovost, da Bog je Bog in da je On ta popolnost in trdnost in nespremenljivost, ki jo tako zelo iščeš in po njej hrepeniš, to je vera. Bogu verjameš, kar obljublja in uči, a še več, Vanj veruješ kot v nespremenljivo Gotovost in Ljubezen, ki te nikoli ne bo razočarala. V jeziku začutimo odgovor: Verjameš nekomu, veruješ pa v nekoga. Odločitev za osebo. Vera, ko Jezusu rečeš z vsem srcem: “Moj Gospod in moj Bog.“

    Vprašanje je torej: Ali mi Jezusa sprejemamo, ali pa smo ujetniki enega najmočnejših sodobnih malikov: učinkovitosti? Jezusa ni mogoče osvojiti, Jezusa ni mogoče pridobiti.

    V evangeljskem odlomku smo slišali o odličnem pričevanju vere. „Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus in je šel.“ Nobenega zarotovanja duha bolezni, nobenega klicanja k nebu, nobenih molitev k Očetu. Nič takega, da bi človek pomislil, da je Jezus prošnjo ubogega očeta vzel resno. Pa vse to niti ni bilo potrebno. Vse, kar je bilo potrebno, je bila očetova vera. Ta je bila dovolj velika, da je Jezus naredil čudež.

    Vera je odločilnega pomena tudi v našem odnosu do Boga. Ko zaživimo iz Boga in z Bogom, naša vera ni več samo govorjenje o Bogu, ampak postane pričevanje o Bogu. Postane oznanjevanje.

    Ob sinovem ozdravljenju je veroval kraljevi uradnik in z njim tudi vsa njegova hiša. Njegovo izkustvo Jezusove moči in usmiljenja je bilo tako močno, da je prepričalo vse, ki so živeli z njim. Ni jih prepričalo njegovo pripovedovanje in najbrž tudi ne otrokovo ozdravljenje. Sami vemo, da nas besede ne prepričajo in ob dejstvih ostajamo nejeverni.

    Prepričal jih je ogenj, ki je gorel v njem. Prepričal jih je Jezus, ki ga je sedaj nosil v sebi. Njegovi domači so začutili to ljubezen, ki je razodevala Očetovo in Sinovo navzočnost.

    Tudi nam, ljudje ne bodo verjeli na besedo. Lahko napišemo nešteto knjig in člankov, pa zaradi tega ne bo nihče veroval. Lahko organiziramo odlične simpozije in kongrese, pa zaradi njih nihče ne bo veroval. Če pa bodo ljudje začutili, da pišemo o Njem, ki smo ga srečali in ga ljubi naša duša, če bodo videli, da ne govorimo iz glave, ampak pričujemo iz srca, bodo začeli tudi oni iskati Boga, ga sprejemati in verovati vanj.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    Odgovori
  5. janez says:
    20. marca, 2023 at 16:28

    Papež Frančišek: Ali sem Usmiljen in Dober ko srečam bližnjega?!

    Neverni Samarijan je zgled spolnjevanja zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega
    Evangelij o ‘dobrem Samarijanu’ (prim. Lk 10,25-37) kaže na zgled spolnjevanja zapovedi, ko neverni in v Izraelu zaničevani Samarijan pomaga ranjenemu človeku, kjer dva druga, ki sta poznavalca Božje postave nista pomagala. Potem ko je učitelj postave v Evangeliju vprašal Gospoda, kaj je potrebno, da prejme v delež večno življenje, ga je Jezus napotil poiskati odgovor v Svetem pismu, ki pravi: ‘Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, z vso svojo dušo, z vso svojo močjo in z vsem svojim mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe’ (v. 27). Bile pa so različne razlage glede tega, koga je potrebno imeti za ‘bližnjega’. Dejansko je ta človek nadalje vprašal: ‘In kdo je moj bližnji?’ (v. 29). Na tej točki mu je Jezus odgovoril s priliko, to lepo priliko. Vse vas vabim, da vzamete današnji evangelij: Luka, Lukov evangelij 10 poglavje, od 25 do 37 vrstice. Je ena najlepših evangeljskih prilik. Ta prilika je postala vzorec za krščansko življenje. Postala je zgled, kako mora kristjan delovati. Po zaslugi evangelista Luka imamo ta zaklad.

    Glavni junak Jezusove prilike je Samarijan
    Glavni junak te kratke pripovedi je nek Samarijan, ki je na poti srečal človeka, ki so ga oropali in pretepli razbojniki in je poskrbel zanj. Vemo, da so Judje zaničevali Samarijane in jih niso smatrali za del izvoljenega ljudstva. Zato ni naključje, da je Jezus izbral ravno Samarijana za pozitivno osebnost prilike. Na ta način hoče prerasti predsodek in pokazati, da je tudi tujec, nekdo ki ne pozna pravega Boga in ne obiskuje njegovega templja, sposoben ravnati po Njegovi volji, imeti torej sočutje do brata v potrebi in mu pomagati z vsemi sredstvi, ki jih ima na razpolago.

    Postavljamo človeško pravilo pred Božjo zapoved?
    Po tej isti poti sta pred Samarijanom šla mimo duhovnik in levit, torej osebi posvečeni Božjemu čaščenju. Toda, ko sta videla na tleh pretepenega in ranjenega siromaka, sta šla naprej, ne da bi se ustavila, najverjetneje, da ne bi postala ‘nečista’ zaradi njegove krvi. Človeško pravilo ‘postati nečist zaradi krvi’ povezano s čaščenjem sta postavila nasproti zapovedi Boga, ki hoče predvsem Usmiljenje in Ljubezen.

    ‘Neverni’ Samarijan je zgled spolnjevanja zapovedi ljubezni
    Jezus torej predlaga za zgled Samarijana, ravno tistega, ki ni imel vere! Tudi mi lahko pomislimo na toliko nam poznanih ljudi, morda agnostikov, ki delajo dobro. Jezus je izbral za zgled nekoga, ki ni bil mož vere. In ta človek, ki s tem, da ljubi brata kot samega sebe, ljubi Boga iz vsega svojega srca in z vso svojo močjo, torej Boga, ki ga ni poznal ter s tem istočasno izrazi pravo religioznost ter resnično človeškost.

    Naš bližnji je tisti, do katerega smo imeli usmiljenje
    Potem ko je povedal to tako lepo priliko, se je Jezus ponovno obrnil na tistega učitelja postave, ki ga je vprašal: ‘In kdo je moj bližnji?’ in mu rekel: ‘Kdo od teh treh se ti zdi, da je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?’ (v. 36). Na ta način je napravil preobrat glede na vprašanje svojega sogovornika in tudi glede logike nas vseh. Daje nam razumeti, da nismo mi, ki na osnovi svojih meril določamo, kdo je naš bližnji in kdo ne, ampak je oseba, ki se je znašla v stiski, po kateri se mora spoznati, kdo je naš bližnji, torej tisti, do katerega smo imeli usmiljenje.Biti sposobni imeti usmiljenje, to je ključ, to je naš ključ. Če ti pred neko osebo, ki je v stiski nimaš usmiljenja, če se tvoje srce ne zgane, pomeni, da nekaj ni v redu. Pazi se! Pazimo se! Ne pustimo se zapeljati neobčutljivi sebičnosti. Sposobnost imeti usmiljenje, je postala preizkusni kamen kristjana, še več Jezusovega nauka. Jezus sam je Očetovo usmiljenje do nas. Če greš po poti in vidiš na tleh brezdomca in greš mimo, ne da ga pogledaš ali pa si morda misliš: ‘To je posledica vina. Pijan je!’, se vprašaj, ne, če je ta človek pijan, ampak se vprašaj, če morda ni tvoje srce otrdelo, če ni tvoje srce postalo led. Ta zaključek kaže, da je usmiljenje do človeškega življenja, ki je v stiski, resnično obličje ljubezni. S tem postanemo resnični Jezusovi učenci in razodevamo Očetovo obličje: ‘Bodite torej usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen’ (Lk 6,36). Bog naš Oče je usmiljen, ker ima sposobnost tega usmiljenja, da se približa naši bolečini, našemu grehu, našim razvadam, naši bedi.

    Prošnja k Devici Mariji
    Devica Marija naj nam pomaga razumeti ter predvsem vedno bolj živeti neločljivo povezanost, ki je med ljubeznijo do Boga, ki je Oče ter konkretno in velikodušno ljubeznijo do naših bratov in sester in nam da milost, da bi imeli usmiljenje ter v njem rastli.«

    (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra, 14.7.2019)

    Odgovori
  6. Miro says:
    20. marca, 2023 at 14:38

    VAS PAPEŽ FRANČIŠEK PO 10 LETIH ŠE VEDNO NAVDUŠUJE? (Aleteia)

    ZARADI NOVEGA NAČINA VODENJA KATOLIŠKE CERKVE IN SPROŠČENEGA POJAVLJANJA V JAVNOSTI JE PAPEŽ FRANČIŠEK HITRO OSVOJIL SRCA MNOGIH PO SVETU, TUDI NEKATOLIČANOV. KAKO JE S TEM PO 10 LETIH?

    Na praznik svetega Jožefa, 19. marca, pred desetimi leti je papeževanje začel papež Frančišek. Številne je navdušil že nekaj dni prej s svojim prvim nastopom z balkona Bazilike sv. Petra v Vatikanu. Saj se spomnite: “Bratje in sestre, dober večer!” Britanska revija Time ga je že leta 2013 imenovala za osebnost leta.

    Njegovi poudarki pri papeževanju niso nič kaj “evropski” (kot je za neevropskega papeža tudi pričakovati, a zato Evropejcem morda malo manj po godu): pozornost namenja zlasti revnim, migrantom, starejšim, nerojenim otrokom, skrbi ga naš planet. Rad se obrača zlasti na svetovni jug in vzhod (kjer je krščanstvo v boljši “kondiciji” kot pri nas).

    Nekaj sogovornikov smo povprašali o njihovih vtisih po 10 letih Frančiškovega papeževanja. Več o tem na:

    https://si.aleteia.org/2023/03/19/vas-papez-francisek-po-10-letih-se-vedno-navdusuje/

    Odgovori
  7. Miro says:
    19. marca, 2023 at 12:53

    JEZUS OZDRAVI SLEPOROJENEGA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 9,1-41)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+9%2C1-41&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    MISLI PAPEŽA FRANČIŠKA, 30. marec 2014

    Današnji evangelij nam predstavlja dogodek s sleporojenim, kateremu je Jezus podaril vid. Dolga pripoved, dolga je, se začne s slepim, ki spregleda ter se konča in to je zelo zanimivo, s tistimi, ki mislijo, da vidijo, a zato ostanejo v svoji duši slepi. Janez je opisal čudež s samo dvema vrsticama, saj hoče pritegniti pozornost, ne toliko na sam čudež, temveč na tisto, kar sledi potem, torej na razpravo, ki jo je prebudil, tudi na govorice. Večkrat dobro delo, delo karitativne ljubezni prebudi govorice, razprave, saj so nekateri, ki nočejo videti resnice. Evangelist Janez želi pritegniti pozornost na to, kar se tudi dandanes dogaja, ko nekdo naredi dobro delo. Ozdravljenega sleporojenega je najprej spraševala začudena množica, videli so čudež in ga spraševali; zatem učitelji postave. Ti so zaslišali tudi njegove starše. Na koncu ozdravljeni sleporojeni pride do vere in to je največja milost, ki mu jo je storil Jezus. Ne samo, da je spregledal, ampak da je spoznal Njega, videl Njega kot ‘luč sveta’ (Jn 9,5).

    Medtem ko se sleporojeni postopno približa luči, se nasprotno učitelji postave vedno bolj pogrezajo v svojo notranjo slepoto. Zaprti v svojo domišljavost verjamejo, da že imajo luč in se zato ne odprejo za Jezusovo resnico. Storijo vse, da bi zanikali očitno. Pod vprašaj postavijo identiteto ozdravljenega človeka, zanikajo Božje delovanje pri ozdravljenju, z izgovorom, da Bog v soboto ne dela in na koncu celo podvomijo, če se je ta človek res rodil slep. Njihovo zapiranje pred lučjo postaja vse bolj nasilno in se izrazi v tem, da ozdravljenega človeka vržejo ven iz templja.

    Pot sleporojenega pa je sestavljena iz etap. Začne se s poznavanjem Jezusovega imena. O Njem namreč ne ve nič drugega, saj pravi: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je naredil blato, mi z njim pomazal oči« (v. 11). Zatem ga po grozečem spraševanju farizejev ima najprej za preroka (v. 17), nato za človeka, ki je blizu Bogu (v. 31). Potem ko so ga vrgli iz templja, izključili iz družbe, ga je Jezus ponovno našel ter mu drugič ‘odprl oči’, ko mu je razodel svojo identiteto: »Jaz sem Mesija«. Ta, ki je bil slep, je ob tem vzkliknil: »Verujem, Gospod!« (v. 38) in se je pred Jezusom poklonil do tal. Ta evangeljski odlomek pokaže na dramo notranje slepote tolikih ljudi, tudi na našo, saj imamo tudi mi včasih trenutke notranje slepote.

    Naše življenje je včasih podobno življenju sleporojenega, ki se je odprl luči, ki se je odprl Bogu, ki se je odprl milosti. Včasih pa je žal tudi kot življenje učiteljev postave, saj zviška svojega napuha sodimo druge, celo Gospoda! Danes smo povabljeni odpreti se Kristusovi luči, da bi v življenju obrodili sad, odstranili nekrščansko obnašanje. Vsi smo kristjani, toda vsi mi se včasih obnašamo kot nekristjani, z grešnim obnašanjem. Obžalovati moramo in odstraniti takšno obnašanje, da bomo odločno hodili po poti svetosti, ki ima svoj izvir v krstu. Pri krstu smo bili razsvetljeni, da bi se, kakor nas na to spominja sveti Pavel, obnašali kot »otroci luči« (Ef 5,8) s ponižnostjo, potrpežljivostjo in usmiljenjem. Ti učitelji postave niso imeli niti ponižnosti, niti potrpežljivosti in tudi ne usmiljenja. Predlagam vam, da danes, ko se vrnete domov, vzamete Janezov evangelij in berete ta odlomek 9. poglavja. To je to. Dobro vam bo delo, ker boste ob tem videli pot od slepote k svetlobi in tisto drugo slabo pot, ki vodi k globlji notranji slepoti. Vprašajmo se: kako je z mojim srcem? Kako je z mojim srcem, tvojim srcem, z našim srcem? Imam odprto srce ali zaprto srce? Odprto ali zaprto za Boga? Odprto ali zaprto za bližnjega? V nas je vedno neka zaprtost, ki jo porodi greh, ki jo porodijo napake, zmote. Ne bojmo se, ne bojmo se! Odprimo se Gospodovi luči. On nas vedno čaka. On nas vedno čaka, da omogoči, da bolje vidimo, da nam da več luči, da nam odpusti. Tega ne pozabite: On nas vedno čaka!

    Devici Mariji zaupajmo pot postnega časa, da bi tudi mi, kakor ozdravljeni sleporojeni, s Kristusovo milostjo, mogli priti k luči, iti naprej v luči in se ponovno roditi v novo življenje.

    Več o mislih papeža Frančiška na: hozana.si

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

    Odgovori
  8. Miro says:
    18. marca, 2023 at 20:02

    PRAZNIK SV. JOŽEFA, MOŽA DEVICE MARIJE

    GOD IN PRAZNIK SV. JOŽEFA, MOŽA DEVICE MARIJE IN JEZUSOVEGA SKRBNIKA OBHAJAMO 19. MARCA. V LETU 2023 JE BOGOSLUŽNO PRAZNOVANJE PRESTAVLJENO NA 18. MAREC.

    Kolikor je zanesljivo znanega o sv. Jožefu, je zapisano v evangelijih po Mateju in Luku (prim. Mt 1,1–2,23; Lk 1,5–2,52). Genealogija obeh evangelijev ga uvršča med potomstvo kralja Davida (prim. Mt 1,16; Lk 1,27). Čeprav je bil kraljevskega rodu, Jožef ni bil bogat. Po vsej verjetnosti je bil reven, kar je razvidno iz daru samo »dveh grlic ali dveh golobov« (Lk 2,24) ob Jezusovem darovanju v templju (bogatejše družine so bile po judovski postavi dolžne darovati več, prim. 3 Mz 12,8). Jožefova družina je izvirala iz Betlehema v Judeji, vendar se je on preselil v Nazaret v Galileji, kjer je opravljal tesarsko obrt. Jožef se v evangelijih zadnjič omenja ob Jezusovem obisku templja v starosti približno 12 let (prim. Lk 2,41–52). Predvidevamo, da je Jožef umrl že pred začetkom Jezusovega javnega delovanja. Ostale zgodbe v zvezi z njegovo osebnostjo (npr. njegova domnevna visoka starost in ovdovelost v času poroke z Marijo), nimajo realne zgodovinske osnove in so bile ustvarjene z namenom zadovoljiti ljudsko radovednost o podrobnostih iz njegovega življenja.

    O prazniku sv. Jožefa več na: https://katoliska-cerkev.si/praznik-sv-jozefa-moza-device-marije1

    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas Boga!

    Odgovori
  9. Miro says:
    18. marca, 2023 at 19:46

    TEDEN DRUŽINE BO ZNOVA SPOMNIL NA VLOGI MATERINSTVA IN OČETOVSTVA – VIDEO

    »MIR SE ZAČNE V DRUŽINI« JE GESLO LETOŠNJEGA TEDNA DRUŽINE, ZNAČILNEGA POSEBEJ ZA CERKEV NA SLOVENSKEM. ZAČNE SE Z GODOM SV. JOŽEFA, KI GA LETOS IZJEMOMA PRAZNUJEMO ŽE V SOBOTO, 18. MARCA, KONČA PA NA GOSPODOVO OZNANJENJE, 25. MARCA.

    Ob godu zavetnika očetov in mož, sv. Jožefa, vstopamo v teden družine, ki so ga slovenski škofje razglasili že pred desetletji in se je po besedah tajnika Urada za družino pri Slovenski škofovski konferenci Luke Mavriča »dobro prijel, tako na župnijski kot škofijski ravni«.

    O tednu družine več na: https://radio.ognjisce.si/sl/260/novice/36117/teden-druzine-bo-znova-spomnil-na-vlogi-materinstva-in-ocetovstva-video.htm

    Odgovori
  10. Miro says:
    18. marca, 2023 at 17:24

    SVETI JOŽEF JE BIL RESNIČNO VELIK MOŽ, KI JE SVOJO VELIČINO ŽIVEL V PONIŽNOSTI PRED GOSPODOM IN V PODARJAJOČI LJUBEZNI DO JEZUSA IN MARIJE. VSEM NAM JE LAHKO VELIK ZGLED IN MOČAN PRIPROŠNJIK

    Jožefa si vse prevečkrat predstavljamo kot prijetnega starega tesarja, ki je po angelovem naročilu vzel Marijo za svojo ženo, da ni bila ravno sama z Jezusom, ga morda celo pomagal nekoliko vzgajati in nato enkrat v času Jezusovega odraščanja umrl. Skratka, nič posebnega.

    Kot prvo, sveti Jožef najbrž ni bil starček. Morda je bil, podobno kot Marija, še najstnik. Ampak njegov odziv na angelov obisk v sanjah, priča o tem, da je bil zrel mož globoke vere. Izkazal je ogromno zaupanja v Gospoda in poguma, ko po angelovem naročilu Marije ni odslovil ter jo tako obvaroval pred javnim sramotenjem in morda celo pred smrtjo.

    Nato sta se morala Jožef in visoko noseča Marija nekaj dni pred Jezusovim rojstvom odpraviti iz Nazareta v Betlehem. Za Marijo je bila ta pot vse prej kot lahka … V teh trenutkih je sveti Jožef še konkretneje začel živeti svojo poklicanost Marijinega moža in Jezusovega krušnega očeta. V potrpežljivosti in dobrosrčnosti ob svoji od poti utrujeni ženi. V nežnih besedah spodbude in nazadnje na cilju v neomajni vztrajnosti iskanja prenočišča.

    Še v isti noči je v svoje naročje in življenje sprejel Jezusa. Nebogljenega dojenčka, vsemogočnega Boga, ki je popolnoma zaupal v Jožefovo varstvo. Kmalu je Jožef vlogo zaščitnika družine izkusil zelo konkretno, ko so morali pred Herodom bežati v Egipt. Tam je znova in znova izkazoval svojo skrbnost, ko je bilo treba najti nastanitev in zaposlitev za preživljanje družine.

    Mlada družina je ostala v Egiptu, dokler se Jožefu ni v sanjah spet prikazal Gospodov angel in mu naročil, naj se z družino vrne v deželo Izraelcev. Vsakič, ko se je Jožefu v sanjah prikazal Gospodov angel, je brez obotavljanja vstal in opravil, kar mu je velel. Samo pokončen mož je zmožen takšne ponižnosti pred Gospodom.

    Videti je, da se je z vrnitvijo v Nazaret Jožefovo življenje umirilo. Ali pa tudi ne … to boste verjetno najbolje vedeli tisti z majhnimi in malo manj majhnimi otroki. Že res, da je Jezus Božji sin in pravi Bog, ampak bil je tudi pravi človek, ki je potreboval vzgojo. Čeprav v Svetem pismu tega ne izvemo, je moral Jožef bržkone kdaj povzdigniti glas in grdo pogledati, spet drugič nežno tolažiti Jezusa s potolčenim kolenom. Poleg vseh svojih vrlin pa je verjetno Jezusa naučil tudi marsikatere ročne spretnosti, da mu je lahko pomagal pri delu.

    Predstavljam si, da je ves ta čas Jožef bil notranji boj. Bil je mlad mož z lepo mlado ženo, s katero sta živela deviški zakon. Gotovo ga je v bitkah s skušnjavami močno podpiral Sveti Duh, pa vendar je moral svoj pogled nenehno usmerjati v Gospoda in sprejemati posebni načrt za njun zakon. Jožef je v odnosu z Marijo resnično izkusil in živel darovanjsko ljubezen.

    V Svetem pismu ga zadnjič srečamo, ko z Marijo zaskrbljeno išče dvanajstletnega Jezusa po jeruzalemskih ulicah. Ko ga najdeta, ne reče ničesar. In tudi mu ni treba, ker je tam, prisoten in skrben. Kot vedno. Zgled očetovske ljubezni.

    Sveti Jožef je bil resnično velik mož, ki je svojo veličino živel v ponižnosti pred Gospodom in v podarjajoči ljubezni do Jezusa in Marije. Vsem nam je lahko velik zgled in močan priprošnjik, kot pravi tudi sv. Terezija Velika: »Ne spominjam se, da bi bila kaj prosila sv. Jožefa, pa bi mi ne bil dal. Ne verjela bi, koliko velikih milosti mi je Bog podelil po posredovanju tega svetnika in iz koliko telesnih in dušnih nevarnosti me je rešil. Drugim svetnikom je dal Bog – tako se zdi – moč, da morejo pomagati le v kakšni posamezni zadevi; tega svetnika pa sem spoznala kot pomočnika v vseh stiskah.«

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja