Članki za dušo

15.001 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   3. aprila, 2023 at 14:55

   IZDATI JEZUSA

   Današnji dan nas vabi, da bolj vstopimo v skrivnost velikega tedna. Sam začetek Markovega poročila o Jezusovem trpljenju nam ponuja zanimiv uvod. V tem tednu smo že slišali o Jezusovem obisku v hiši Simona Gobavca, kjer je neka žena z alabastrno posodico dragocenega dišavnega olja iz pristne narde z oljem mazilila Jezusa. Temu sledi kratko poročilo o tem, da je Juda Iškarijot, eden izmed dvanajsterih, šel k vélikim duhovnikom, da bi jim ga izročil. Ko so za to slišali, so se razveselili in obljubili, da mu bodo dali denar.

   Pred nami se zariše dvojica žena z oljem in Juda z denarjem. Žena podarja Jezusu najdražje, podobna je ubogi vdovi, ki je dala v tempeljsko zakladnico vse, kar je imela. Judu pa je najdražje bogastvo, hoče denar in je zanj pripravljen izdati prijatelja. To je spopad velikega tedna: podarjati drugim ali grabiti zase.

   Podobno dvojico lahko vidimo v Petru in Jezusu. Peter ni pripravljen priznati, da je Jezusov prijatelj. Zataji svoje ime, da bi se rešil trpljenja. Na drugi strani pa je Jezus pripravljen izgubiti svoje dobro ime, zato da bi nas rešil. On, kot Božji sin, umira na križu kot razbojnik.

   Hkrati poročilo o Jezusovem trpljenju pripoveduje o nekem mladeniču, ki je bil šel za Jezusom in je bil ogrnjen le z lanenim oblačilom. Ko so ga hoteli zgrabiti, je oblačilo pustil in gol pobegnil. Jezus pa ni pobegnil, ampak je celo dopustil, da so ga golega zasramovali. Rešiti glavo, je bil cilj tistega učenca, rešiti človeštvo, pa Jezusov cilj.

   Tako je tudi žalostno slišati, kako je moral tisti, ki je prostovoljno vzel nase križ zaradi nas, sprejeti pomoč Simona iz Cirene. Ta je križ sprejel pod prisilo, Jezus prostovoljno.

   V velikem tridnevju smo torej povabljeni, da se vprašamo, kako se v nas bije spopad med logiko darovanja in logiko sebičnosti. Živimo zase ali za druge, v umiranju ali v iskanju mirnega in lagodnega življenja. V ključnih trenutkih ta spopad terja življenja. Ali se tega zavedamo? Ali se zavedamo, da z mlačnostjo stopamo na stran tistih, ki zahtevajo nedolžno kri? Resnica osvobaja, laž terja nedolžne žrtve!

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/03/31/3-april-izdati-jezusa/

   Odgovori
2. Miro says:

   3. aprila, 2023 at 8:22

   SVETI OČE: JEZUS SE JE ZA NAS POPOLNOMA IZPRAZNIL. »MOJ BOG, MOJ BOG, ZAKAJ SI ME ZAPUSTIL?«

   PAPEŽ FRANČIŠEK JE NA CVETNO NEDELJO GOSPODOVEGA TRPLJENJA VODIL SVETO MAŠO NA TRGU SV. PETRA. BOGOSLUŽJE SE JE ZAČELO Z BLAGOSLOVOM ZELENJA IN PROCESIJO. MED HOMILIJO JE SVETI OČE NA PODLAGI JEZUSOVIH BESED IZ MATEJEVEGA EVANGELIJA: »MOJ BOG, MOJ BOG, ZAKAJ SI ME ZAPUSTIL?«, SPREGOVORIL O GOSPODOVEM TROJNEM TRPLJENJU: TELESNEM, DUŠEVNEM IN TELESNEM. EVHARISTIČNO BOGOSLUŽJE JE DAROVAL KARDINAL LEONARDO SANDRI.

   »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 26,46) Ta klic smo danes ponavljali v psalmu z odpevom (prim. Ps 22,2) in je edini, ki ga je Jezus izrekel na križu v evangeliju, ki smo ga poslušali. To so torej besede, ki nas vodijo v središče Kristusovega trpljenja, na višek trpljenja, ki ga je pretrpel, da bi nas odrešil. »Zakaj si me zapustil?«

   Jezusovega trpljenja je bilo veliko, veliko in vsakokrat, ko poslušamo pripoved o trpljenju, vstopi v nas. To je bilo trpljenje telesa: pomislimo na klofute in udarce, na bičanje, kronanje s trnjem, na muke na križu. Bilo je trpljenje duše: Judovo izdajstvo, Petrova zatajitev, verske in civilne obtožbe, zasmehovanje stražarjev, žalitve pod križem, zavrženost od mnogih, propad vsega, zapuščanje učencev. In vendar je ob vsej tej bolečini Jezusu ostajala ena gotovost: Očetova bližina. Vendar se zdaj zgodi nepredstavljivo; pred smrtjo zavpije: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« To je Jezusova zapuščenost.

   To je najbolj parajoče trpljenje, trpljenje duha. V najbolj tragični uri Jezus doživlja zapuščenost od Boga. Nikoli prej Očeta ni imenoval s splošnim imenom Bog. Da bi nam posredoval silovitost tega dejstva, evangelij ponovi stavek tudi v aramejščini. Med izgovorjenimi na križu je ta edini, ki nas je dosegel v izvirnem jeziku. Dogodek je dejanski in ponižanje je skrajno, torej zapuščenost od Očeta in zapuščenost od Boga. Gospod tako trpi iz ljubezni do nas, da mi to celo težko razumemo. Ni lahko to razumeti. Vidi zaprto nebo, doživlja bridko mejo življenja, brodolom bivanja, propad vseh gotovosti. Zato vpije »zakaj vseh zakajev«. Toda, zakaj? Ti, Bog, zakaj?

   Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Glagol »zapustiti« je v Svetem pismu močan. Pojavi se v trenutkih skrajne bolečine: v propadlih, zavrnjenih in izdanih ljubeznih; v zavrnjenih in splavljenih otrocih; v situacijah odslovitve, ovdovelosti in osirotelosti; v praznih zakonih; v izključitvah, ki jemljejo družbene vezi; v krivičnem zatiranju in v samoti bolezni. Skratka, v najbolj drastičnih trganjih vezi, je izrečena ta beseda: »zapuščenost«. Kristus je to nesel na križ, naložil si je greh sveta. In na vrhuncu je On, edinorojeni in ljubljeni Sin, doživel sebi najbolj skrajno stanje zapuščenosti: Božjo oddaljenost.

   Zakaj je šlo tako daleč? Zaradi nas. Ni drugega odgovora. Bratje in sestre, danes to ni spektakel. Vsakdo izmed nas, ko posluša Jezusovo zapuščenost, naj si reče: »Zame! Ta zapuščenost, je cena, ki jo je plačal zame!« Z vsakim od nas je postal solidaren do skrajnosti, da bi bil z nami vse do konca. Doživel je zapuščenost, da ne bi pustil, da bi postali talci žalosti, in da bi bil vedno ob nas. To je storil zame, zate, da bi zame, zate ali za kogarkoli drugega takrat, ko bi se čutil stisnjenega ob zid, izgubljenega v slepi ulici, pogreznjenega v brezno zapuščenosti, posrkanega v vrtinec »zakajev« brez odgovorov, obstajalo upanje. To ni konec, kajti Jezus je bil tam in sedaj je s teboj. On, ki je trpel oddaljenost zapuščenosti, da bi v svojo ljubezen sprejel vsako našo oddaljenost. Da bi vsak med nami lahko rekel: v mojih padcih, vsakdo od nas, je velikokrat padel; v moji razdejanosti, ko se počutim izdanega ali ko sem izdal, odvrženega ali sem odvrgel drugega, ko se čutim zapuščenega ali sem zavrgel druge, pomislimo na to, da je bil On zapuščen, izdan, odvržen. In tukaj najdemo Njega. Ko se počutim zgrešenega in izgubljenega, ko ne morem več, je On z menoj, On je tam; v mojih tisočih kapricah »zakajev« in v številnih »zakajih« brez odgovora, je On tu.

   Tako nas Gospod od znotraj rešuje naših »zakajev«. Od tam nam odpre upanje, ki nikoli ne razočara. Na križu namreč, ko doživlja skrajno zapuščenost, se ne prepušča obupu, kajti tu je meja, ampak moli in se izroča. Svoj »zakaj« vpije z besedami psalma (22,2) in se izroči v Očetove roke, čeprav čuti, da je daleč (prim. Lk 23,46) ali ga ne sliši, ker se čuti zapuščenega. V zapuščenosti se najprej izroča. V zapuščenosti še naprej ljubi svoje, ki so ga pustili samega in v zapuščenosti odpušča tistim, ki so ga križali (v. 34). Poglejte kako je brezno tolikega našega zla potopljeno v največjo ljubezen, tako da se vsaka ločitev spremeni v občestvo.

   Bratje in sestre, takšna ljubezen, vsa za nas, do konca. Takšna Jezusova ljubezen lahko spremeni naša kamnita srca v mesena srca. To je ljubezen, ki je sposobna usmiljenja, nežnosti in sočutja. Božji slog je bližina, sočutje in nežnost. Zapuščeni Kristus nas spodbuja, da ga ljubimo in ga ljubimo v zapuščenih. V njih niso samo pomoči potrebni, ampak je v njih On; On, zapuščeni Jezus, je z njimi; On, ki nas je rešil tako, da se je spustil do dna naše človeške pogojenosti. Z vsakim od njih, ki so zapuščeni vse do smrti, je z njimi. Mislim, na nekatere. Pred nekaj tedni je tako imenovani »človek ceste«, Nemec, umrl pod stebriščem sam, zapuščen. Jezus je za vsakega od nas. Mnogo jih potrebuje našo bližino. Toliko je zapuščenih. Tudi jaz potrebujem, da me Jezus ljubkuje in se mi približa. Zaradi tega grem, da ga srečam v zapuščenih, v osamljenih.

   On želi, da poskrbimo za brate in sestre, ki so najbolj podobni Njemu v dejanju skrajne bolečine in osamljenosti. Ne samo osebe, danes so dragi bratje in sestre, številni »zapuščeni Kristusi«. Celotna ljudstva so izkoriščana in prepuščena sama sebi; so reveži, ki živijo na križiščih naših cest, in nimamo poguma, da bi se srečali z njihovimi pogledi; migranti, ki niso več obrazi ampak številke; zavrženi jetniki, ljudje, ki so katalogizirani kot problemi. Je pa tudi veliko v nevidnih zapuščenih, skritih Kristusov, ki jih odvržemo z belimi rokavicami: nerojeni otroci, zapuščeni ostareli, ki bi lahko bil tvoj oče, tvoja mama, dedek, babica, zapuščeni v hiralnicah, bolniki brez obiskov, spregledani invalidi; mladi, ki v sebi čutijo veliko praznino, ne da bi kdo zares prisluhnil kriku njihove bolečine. Zato ne najdejo druge poti, kot je izhod v samomoru. To so današnji zapuščeni, to so današnji Kristusi.

   Zapuščeni Jezus od nas zahteva, naj imamo oči in srce za zapuščene. Za nas, učence Zapuščenega, nihče ne more biti odrinjen, nihče ne more biti prepuščen sam sebi, kajti spomnimo se, zavrnjeni in izključeni ljudje so žive Kristusove ikone. Spominjajo nas na njegovo noro ljubezen, njegovo zapuščenost, ki nas rešuje iz vsake osamljenosti in obupa. Bratje in sestre, prosimo danes za to milost: da bi znali ljubiti zapuščenega Jezusa in znali ljubiti Jezusa v vsakem zapuščenem, v vsaki zapuščeni. Prosimo za milost, da bomo znali videti in prepoznati Gospoda, ki še vedno vpije v njih. Ne dovolimo, da bi se njegov glas izgubil v oglušujoči tišini brezbrižnosti. Bog nas ni pustil samih, zato poskrbimo za tiste, ki so ostali sami. Tedaj, šele tedaj, bomo za svoje sprejeli želje in čutenja Njega, ki je zaradi nas »sam sebe izpraznil« (Flp 2,7). Popolnoma je izpraznil samega sebe za nas, je še poudaril papež Frančišek.

   Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/papez-jezus-se-je-za-nas-popolnoma-izpraznil-moj-bog-moj-bog.html

   Odgovori
3. Hvala says:

   2. aprila, 2023 at 10:26

   SVETOPISEMSKI MESTI, KI POVZEMATA POST IN VELIKO NOČ

   Postni čas je povezan z ujetništvom v Babilonu, velika noč pa spominja na sveto mesto Jeruzalem
   Cerkev je skozi stoletja našla različne načine, kako jedrnato opisati življenje kristjana, pa tudi različna obdobja v bogoslužnem letu. Predvsem postni in velikonočni čas zelo enostavno povzemata dve svetopisemski mesti: Jeruzalem in Babilon.

   Francoski duhovnik in benediktinec Prosper Gueranger na to opozarja v svojem delu Bogoslužno leto, temo pa predstavi z navajanjem sv. Avguština in njegovim opisom teh dveh obdobij.

   ‘Dva časa obstajata,’ piše cerkveni učitelj: ‘Eden, ki je zdaj in ga preživljamo v skušnjavah in stiskah zemeljskega življenja; in drugi, ki bo takrat in ga bomo preživljali v večni varnosti in veselju. V tej luči obhajamo dve obdobji: čas pred veliko nočjo in čas po veliki noči. Obdobje pred veliko nočjo ponazarja žalost sedanjega življenja; obdobje po veliki noči pa ponazarja blaženost našega prihodnjega stanja.’

   Dom Gueranger to misel poveže z Jeruzalemom in Babilonom.

   Cerkev, razlagalka Svetega pisma, nam pogosto pripoveduje o dveh krajih, ki sta v skladu z dvema časoma pri sv. Avguštinu. To sta Babilon in Jeruzalem. Babilon je podoba tega grešnega sveta, sredi katerega mora kristjan preživeti svoja leta preizkušenj;Jeruzalem pa je nebeška domovina, kjer naj bi počil po vseh preizkušnjah. Izraelsko ljudstvo, katerega celotna zgodovina predstavlja eno samo človeško družino, je bilo izgnano iz Jeruzalema in je pristalo v babilonskem suženjstvu.

   Izraelci so bili dolga leta v babilonskem ujetništvu in so hrepeneli po vrnitvi v obljubljeno deželo. “Boleče” so hrepeneli po Jeruzalemu in po dneh, ko bodo lahko svobodno častili Boga. Podobno bi morali postni čas razumeti kot obdobje, ko hrepenimo po nebeškem Jeruzalemu in čakamo na dan, ko nas bo Gospod poklical domov.

   Poleg tega Izraelci niso želeli ostati v Babilonu. Želeli so si svobode. Enako bi morali čutiti tudi mi: ne želimo si, da bi ostali v ujetništvu svojega greha, temveč da bi bili združeni z Bogom v sveti svobodi. Ti dve obdobji v bogoslužnem letu sta čudoviti in ju moramo izkoristiti, da svoja srca pripravimo za naš končni cilj.

   https://si.aleteia.org/2022/03/20/svetopisemski-mesti-ki-povzemata-post-in-veliko-noc/

   Odgovori
4. Miro says:

   2. aprila, 2023 at 9:03

   BLAGOSLOVLJEN, KI PRIHAJA V GOSPODOVEM IMENU

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 26,14-27,66)

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+26%2C14-27%2C66&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   CVETNA NEDELJA

   Jezus prihaja k nam, kakor je prišel v Jeruzalem. Želi vstopiti v naša življenja. Tako kakor je storil v evangeliju, jahajoč na osličku, ponižno prihaja k nam, a prihaja ‘v Gospodovem imenu’: z močjo njegove božanske ljubezni odpušča naše grehe in nas spravi z Očetom in nami samimi. Jezus je zadovoljen, ko mu ljudje izrazijo naklonjenost. Nič ni moglo ustaviti navdušenja nad Jezusovim vhodom. In nič nam ne preprečuje, da v Njem ne bi našli izvira našega veselja, našega resničnega veselja, ki ostane in podarja mir. Kajti le Jezus nas rešuje vezi greha, smrti, strahu in žalosti.

   Toda današnja nedelja nas uči, da nas Gospod ni rešil z zmagoslavnim vhodom ali z mogočnimi čudeži. Apostol Pavel pot odrešenja povzame z dvema glagoloma: ‘izprazniti‘ in ‘ponižati‘ sam sebe. Ta dva glagola nam povesta, do kakšne skrajnosti je prispela Božja ljubezen do nas. Jezus je ‘sam sebe izpraznil‘: odpovedal se je slavi Božjega Sina in postal Sin človekov, da bi bil v vsem solidaren z nami, grešniki. On, ki je brez greha. Pa ne le to: med nami je živel v podobi služabnika; ne kakor kralj, ne kakor knez, ampak kakor služabnik. Torej se je ponižal. In za brezno njegovega ponižanja, katerega nam kaže veliki teden, se zdi, da nima dna.

   Jezusovo ponižanje pride do skrajnosti v pasijonu: prodan je za trideset kovancev in izdan s poljubom učenca, katerega je izbral in ga imenoval prijatelj. Skoraj vsi ostali zbežijo in ga zapustijo. Peter ga trikrat zataji. Z zasmehovanjem, žalitvami in pljunki je ponižan v duši; v telesu trpi zaradi grozljivih surovosti. Udarci, bičanje in trnjeva krona ga naredijo na videz neprepoznavnega. Utrpi tudi sramoto in krivično obsodbo s strani verskih in političnih oblasti. Postane greh in prepoznan je kot krivičnež. Pilat ga pošlje k Herodu, ta ga pošlje nazaj k rimskemu guvernerju. Ko mu je odrečena vsaka pravica, Jezus na lastni koži izkusi tudi brezbrižnost, kajti nihče noče prevzeti odgovornosti za njegovo usodo. Mislim na toliko ljudi, na toliko odrinjenih. Glede njihove usode mnogi ne želijo prevzeti odgovornosti. Množica, ki mu je malo prej vzklikala, svojo hvalo preoblikuje v krik obtožbe in ima celo raje, da je namesto njega oproščen morilec. Tako pride do smrti na križu, ki je najbolj boleča in sramotna, pridržana izdajalcem, sužnjem in največjim zločincem. Ta samota, obrekovanje in bolečina pa še vedno niso vrhunec njegovega razgaljenja. Da bi bil v vsem solidaren z nami, na križu izkusi tudi skrivnostno zapuščenost s strani Očeta. A v zapuščenosti moli in se izroči: ‘Oče, v tvoje roke izročam svojega duha‘. Ko visi na križu, pa se razen s posmehovanjem sooči še z zadnjo skušnjavo: s provokacijo, naj se spusti s križa, naj premaga zlo z močjo in pokaže obličje nekega mogočnega ter nepremagljivega boga. Toda Jezus prav tukaj, na vrhuncu izničenja, razodene resnično obličje Boga, ki je usmiljenje. Odpusti tistim, ki so ga križali, odpre vrata raja skesanemu razbojniku in se dotakne srca stotnika. Če je skrivnost zla kot brezno, je resničnost Ljubezni, ki ga preveva, neskončna. Prispela je vse do groba in podzemlja, prevzela vso našo bolečino, da bi jo odrešila, prinesla luč v temo, življenje v smrt, ljubezen v sovraštvo.

   Božji način delovanja se nam lahko zdi zelo oddaljen. Za nas se je izničil, medtem ko se nam zdi težko že le malo pozabiti nase. Prihaja, da bi nas rešil. Poklicani smo izbrati njegovo pot: pot služenja, pot darovanja, pozabljanja nase. V teh dneh se na to pot lahko podamo tako, da se ustavimo in pogledamo na križ. Ta teden vas vabim, da se večkrat ustavite pred njim. In sicer, da bi se naučili ponižne ljubezni, ki rešuje in daje življenje; da bi se odpovedali sebičnosti, iskanju oblasti in slave. Jezus nas s svojim ponižanjem vabi, da bi hodili po njegovi poti. Obrnimo pogled k Njemu, prosimo za milost, da bi razumeli nekaj te skrivnosti njegovega izničenja za nas in tako v tihoti premišljujmo skrivnost tega tedna.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Odgovori
   • Miro says:

     2. aprila, 2023 at 9:03

     https://portal.pridi.com/2023/03/31/2-april-cvetna-nedelja/

     Odgovori
5. Miro says:

   2. aprila, 2023 at 9:01

   CVETNA NEDELJA

   V KATOLIŠKI CERKVI 2. APRILA 2023 OBHAJAMO 6. NEDELJO V POSTNEM ČASU ALI CVETNO NEDELJO. S CVETNO NEDELJO SE ZAČNE NEPOSREDNA PRIPRAVA NA VELIKO NOČ, KI JE NAJVEČJI KRŠČANSKI PRAZNIK.

   Cvetna (oljčna) nedelja ali nedelja Gospodovega trpljenja je prvi dan velikega tedna, ko bogoslužno dogajanje predstavlja Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Obredi cvetne nedelje, zlasti procesija z zelenjem in branje evangeljskega poročila o Jezusovem trpljenju (pasijon), izvirajo iz bogoslužnih navad jeruzalemske Cerkve, ki so poznane in opisane že v 4. stoletju. Tradicija blagoslavljanja zelenja se je začela pojavljati v 7. stoletju. Po vzorcu jeruzalemskega bogoslužja so urejeni tudi sedanji obredi, ki so bili prenovljeni med t. i. liturgičnim gibanjem v letih 1951–1955, dokončno obliko pa so dobili po drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965).

   Cvetna nedelja je vsebinsko povezana z velikim petkom, ko se spominjamo Gospodovega trpljenja in smrti na križu, na oba dneva pa pri bogoslužju prebiramo odlomke o Jezusovem trpljenju in smrti.

   Posebnost maše na cvetno nedeljo je začetek obreda z blagoslovom zelenja pred cerkvijo, ki ga v procesiji med petjem slavilnih pesmi odnesejo v cerkev. Zelenje (oljčne vejice in različne vrste butar) verniki zbirajo in povezujejo po posebnih krajevnih navadah ter blagoslovljenega odnesejo domov. V ospredju bogoslužja cvetne nedelje ni blagoslov zelenja, temveč procesija v čast Kristusu Kralju.

   Med mašo poteka slovesno branje ali petje pasijona iz enega od prvih treh evangelijev, ki poročajo o zaroti proti Jezusu, zadnji večerji z učenci, Jezusovem trpljenju v vrtu Getsemani, sodnem procesu, obsodbi na smrt, smrti na križu ter o pokopu v grob. Duhovnik in drugi bogoslužni sodelavci oblečejo rdeča bogoslužna oblačila, ki simbolizirajo trpljenje in pasijon.

   SIMBOLIKA CVETNE NEDELJE

   Bogoslužje, ki poteka od cvetne do velikonočne nedelje, zaznamuje bogata simbolika, ki pomaga h globljemu razumevanju jedra krščanskega verovanja in zgodovine odrešenja.

   Na cvetno nedeljo izstopajo trije simboli: pot, zelenje in vzklik hozana. Nomadsko ljudstvo Izrael je svojo zgodovino razumelo kot popotovanje, ki se je začelo s praočetom Abrahamom, ki se je po Božjem klicu odpravil na pot v obljubljeno deželo. Simbol poti nastopa tudi v Jezusovem življenju (prim. Mt 7,13 in sl.; 19,29; 22,16) in doseže vrhunec v izreku: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (prim. Jn 14,6a). Jezusovo javno delovanje je v Novi zavezi opisano kot stalno popotovanje v Galileji in Judeji, dokler osamljen ne umre na križu. Kot Vstali spremlja dva učenca na poti v Emavs (prim. Lk 24,13–35). To je simbol, da spremlja tudi Cerkev na njeni poti skozi zgodovino, jo podpira z močjo Svetega Duha. Verniki v spomin na Jezusov slovesni prihod v Jeruzalem oblikujejo procesijo, ki se začenja na prostem in se konča v bogoslužnem prostoru.

   Jezusa so ob vhodu v Jeruzalem pozdravljali z zelenjem, ki je v naših krajih povezano s tradicijo izdelovanja butar oziroma s pripravo oljčnih vejic. Oljka je odporno sredozemsko zimzeleno drevo, ki je simbol miru in sprave (prim. 1 Mz 8,11), zelenje pa predstavlja rodovitnost in življenje. Palmove veje, ki jih v zapisu izrecno omenja le evangelist Janez, so simbol zmagoslavja in kraljevanja, zato so Jezusa pozdravljali kot kralja, ki prihaja v Jeruzalem.

   Ob vhodu v Jeruzalem so ljudje Jezusa, ki je jezdil na oslu, pozdravljali z vzkliki hozana, s čimer so izražali vero v Kristusa kot v kralja in Odrešenika. Beseda hozana je sicer v vsakodnevni bogoslužni rabi pri maši, saj kristjani s to molitvijo pred povzdigovanjem izpovedujejo vero v Odrešenika v posvečenem kruhu in vinu.

   Evangeljsko poročilo o pasijonu in obredi cvetne nedelje uvedejo vernike v dogodke velikega tridnevja ter ponudijo panoramski pregled nad celotnim dogajanjem. Bogoslužje cvetne nedelje strne v sebi najpomembnejše dogodke Kristusove zadnje večerje, trpljenja in smrti, ki jih Cerkev na veliki četrtek, veliki petek in veliko soboto obhaja posamično in bolj poglobljeno.

   Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/cvetna-nedelja-2019

   Odgovori
6. Miro says:

   1. aprila, 2023 at 14:12

   KO SE JEZUS PRIBLIŽUJE ZADNJEMU TEDNU SVOJEGA ŽIVLJENJA, NAM EVANGELIJ DANES POSREDUJE DVOJNI POMEN IZREKA VELIKEGA DUHOVNIKA KAJFA, KI PRAVI, DA JE BOLJE, DA EN ČLOVEK UMRJE ZA NAROD

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 11,45-57)

   Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je storil, je začelo verovati vanj. Nekateri izmed njih so šli k farizejem in jim povedali, kaj je storil Jezus. Véliki duhovniki in farizeji so sklicali zbor in govorili: »Kaj naj storimo? Ta človek namreč dela veliko znamenj. Če ga pustimo kar tako, bodo vsi verovali vanj. Prišli bodo Rimljani in nam vzeli sveti kraj in narod.«

   Eden izmed njih, Kajfa, ki je bil tisto leto véliki duhovnik, jim je rekel: »Vi nič ne veste in ne pomislite, da je za vas bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod.« Tega pa ni rekel sam od sebe, ampak je zato, ker je bil tisto leto véliki duhovnik, prerokoval, da mora Jezus umreti za narod; pa ne samo za narod, temveč tudi zato, da bi razkropljene Božje otroke zbral v eno. Od tega dne je bilo torej sklenjeno, da ga usmrtijo.

   Jezus poslej ni več očitno hodil med Jude, ampak je šel od tam v pokrajino blizu puščave, v mesto, ki se imenuje Efraím, in je ostal tam s svojimi učenci. Bližala pa se je judovska pasha. Veliko ljudi s podeželja je pred pasho šlo v Jeruzalem, da bi se obredno očistili. Iskali so Jezusa in se med seboj pogovarjali, ko so bili v templju: »Kaj se vam zdi? Da ne bo prišel na praznik?« Véliki duhovniki in farizeji pa so izdali ukaz, naj tisti, ki bi izvedel, kje je, naznani, da ga bodo prijeli.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+11%2C45-57&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   BOLJE JE, DA EDEN UMRJE

   Ko se Jezus približuje zadnjemu tednu svojega življenja, nam evangelij danes posreduje dvojni pomen izreka velikega duhovnika Kajfa, ki pravi, da je bolje, da en človek umrje za narod. S tem je hotel reči, da bi to bila rešitev pred zatiranjem Judov s strani Rimljanov. Janez pa ima v mislih preroški vidik teh besed, ki dejansko napovedujejo, da bo Jezus umrl za vse, kar je pravi smisel Jezusovega življenja in smrti.

   Na nek način je bil veliki duhovnik Kajfa prerok. Zakaj? Če pozorno beremo, namreč preberemo: “Kot veliki duhovnik tistega leta je (Kajfa) prerokoval, da mora Kristus umreti za narod; pa ne samo za narod, ampak da bi zbral razkropljene Božje otroke.“ Ja, bil je prerok. Sicer nehote, a Bog izrablja tudi naše slabe namene za dobro, če se mu zahoče.

   A bolj pomembno je to, kaj je prerokoval. Namreč, da “mora Kristus umreti za narod; pa ne samo za narod, ampak da bi zbral razkropljene Božje otroke“.

   Odgovor, zakaj je Jezus umrl na križu, imamo na dlani. Kaj pomeni “ne samo za narod“, ampak za “vse božje otroke“? To, da je Jezus prišel za vse. Vsi smo namreč božji otroci, ljudje vseh časov, ver, ras, … Prišel je za vse.

   Ljudje smo razkropljeni. Ko sta Adam in Eva morala iz raja, se je začela ta razkropljenost. Od tedaj smo ljudje namesto ena družina razkropljeni, ločeni, razbiti. Jezus je tu, da bi nas zbral, da bi bili otroci spet združeni z Očetom. Za to se mu je zdelo vredno umreti. Torej to je tisto, kar si Bog najbolj želi. Da bi bili spet združeni s Njim.

   Mi smo najpomembnejši v Njegovih očeh. A sploh razumemo to?

   Ljubezni ni mogoče razumeti, dokler je ne sprejmeš. O ljubezni nas Bog ne more prepričati. Zato je Kristus obrnil vse na glavo. Odslej ne daruje več človek Bogu, ampak Bog daruje sebe. Bog ničesar ne zahteva zase. Hoče samo, da sprejmemo njegovo življenje. In tega se bojimo.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     1. aprila, 2023 at 14:13

     https://portal.pridi.com/2023/03/31/bolje-je-da-eden-umrje/

     Odgovori
7. Miro says:

   1. aprila, 2023 at 14:08

   PAPEŽ ZAPUSTIL BOLNIŠNICO. MED POZDRAVLJANJEM OBJEL PAR, KI JE SINOČI IZGUBIL HČERKO

   Papež Frančišek je v soboto, 1. aprila 2023, okoli 10.35 zapustil bolnišnico Gemelli. Ob njegovem avtomobilu se je zbrala množica novinarjev. Papež je delil pozdrave, božanja in blagoslove ter se ustavil in molil s starši male Angelice, ki je sinoči umrla. Pred vrnitvijo v Dom sv. Marte je papež želel iti v baziliko sv. Marije Velike, da bi Materi Božji zaupal vse bolne, še posebej otroke na pediatričnem onkološkem oddelku, ki jih je včeraj obiskal. V Vatikan se je vrnil okoli 11.30.

   Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/papez-zapustil-bolnisnico-med-pozdravljanjem-objel-par.html

   Odgovori
8. Miro says:

   31. marca, 2023 at 17:19

   JUDJE SO SPET POGRABILI KAMENJE, DA BI GA KAMNALI. JEZUS PA JIM JE ODGOVORIL: »VELIKO DOBRIH DEL, KI IZHAJAJO IZ OČETA, SEM VAM POKAZAL. ZARADI KATEREGA OD TEH DEL ME HOČETE KAMNATI?«

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 10,31-42)

   Judje so spet pograbili kamenje, da bi ga kamnali. Jezus pa jim je odgovoril: »Veliko dobrih del, ki izhajajo iz Očeta, sem vam pokazal. Zaradi katerega od teh del me hočete kamnati?« Judje so mu odgovorili: »Ne kamnamo te zaradi dobrega dela, ampak zaradi bogokletja, ker se ti, ki si človek, delaš Boga.« Jezus jim je odgovoril: »Ali ni zapisano v vaši postavi: Jaz sem rekel: bogovi ste. Če je imenoval bogove tiste, ki se jim je zgodila Božja beseda – in Pismo se ne more razvezati –, boste mar vi tistemu, ki ga je Oče posvetil in poslal na svet, očitali bogokletje, ker sem rekel: ›Božji Sin sem.‹ Če ne opravljam del svojega Očeta, mi ne verjemite; če pa jih opravljam, verjemite delom, če že ne verjamete meni, da boste spoznali in spoznavali, da je Oče v meni in jaz v Očetu.«

   Spet so ga torej hoteli zgrabiti, pa se je umaknil pred njihovo roko. Znova je odšel čez Jordan v kraj, kjer je Janez najprej krščeval, in ostal tam. Veliko jih je prišlo k njemu in so govorili: »Janez ni storil nobenega znamenja, vendar je bilo resnično vse, kar je Janez povedal o njem.« In mnogi so tam začeli verovati vanj.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+10%2C31-42&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   POGRABILI SO KAMNE, DA BI GA KAMNALI

   Že dneve beremo, kako so Jezusa hoteli zgrabiti, pa se jim je umaknil, skril, zbežal. Pravzaprav to Njemu ni bil problem, navsezadnje je le Bog. Tudi zakaj so ga hoteli zgrabiti, kamenjati, kaznovati, vemo. Danes celo jasno slišimo: »Zaradi dobrega dela te ne kamnamo, ampak zaradi bogokletja, ker se ti, ki si človek, delaš Boga.«

   Danes bi se temu posmehnili, v najslabšem primeru bi takšnega človeka vtaknili v kakšen zavod, nikakor pa ga ne bi hoteli ubit. Pa kaj če se dela Boga, naj se. Zanimivo, kaj to pove o nas.

   Karkoli mislimo o Jezusovih sodobnikih, za Boga jim pa le ni bilo vseeno, pa čeprav so marsikaj narobe razumeli. A vprašanje Boga so jemali smrtno resno. Danes pa nas vprašanje Boga tako malo zadeva, da se večinoma niti ne vznemirjamo ko slišimo o vseh neumnostih, ki jih mnogi o Bogu tvezijo, ga zasmehujejo, se iz Njega norčujejo in Ga celo sovražijo, zanikajo in ignorirajo. Zato bi nas moralo zelo skrbeti, kaj bi Jezus danes rekel nam, če je že pismouke in farizeje tako “bičal“ z besedami.

   Jezus ve, da bo Bog znova vzpostavil pravičnost in ne bo pustil, da zmaga zlo. Ob tem joka nad Jeruzalemom, ki ne prepozna časa svojega obiskanja (prim. Lk 13,34).

   Ko ga križajo, Jezus ne zahteva od Boga, naj se maščuje nad njegovimi morilci, ampak pravi: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!« (Lk 23,34)). V teh besedah se izrazi vse Jezusovo srce. On je zmagal nad zlom. Vse svoje trpljenje je uporabil za to, da izrazi in pokaže ljubezen, ki je večja od smrti in bolečine (Rim 5,8).

   V evangeliju je so izredno pomembne tudi naslednje Jezusove besede: »Če ne vršim del svojega Očeta, mi nikar ne verujte; če pa jih vršim, tudi če meni ne verujete, verujte delom, da boste spoznali in se prepričali, da je Oče v meni in jaz v Očetu.« Jezus razkriva kdo je On in kdo je Bog preko svojih del, ne le z besedami. To sposobnost je dal tudi nam. S svojim življenjem lahko drugim pokažemo Očeta in njegovo brezpogojno ljubezen do nas. V naših dejanjih se lahko pokaže naša povezanost z Bogom, še posebej v težkih okoliščinah. V Jezusu in z Njim lahko pokažemo, da smo od Njega ljubljeni in da ljubi vse ljudi in vse kar je.

   Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     31. marca, 2023 at 17:19

     https://portal.pridi.com/2023/03/30/30-marec-pograbili-so-kamne-da-bi-ga-kamnali/

     Odgovori
9. Miro says:

   31. marca, 2023 at 13:38

   SVETI MODEST: ŠKOF IN APOSTOL SLOVENCEV V KARANTANIJI

   O SVETNIKU MODESTU, KI JE BIL ŠKOF IN APOSTOL SLOVENCEV V KARANTANIJI, JE BOLJ MALO ZGODOVINSKIH PODATKOV. TISTIH NEKAJ ZANESLJIVIH VIROV PA NAM GA PRIKAZUJE KOT BLAGEGA IN MILEGA MOŽA.

   IZ ŽIVLJENJA …

   Sv. Modest je po vsej verjetnosti izviral iz Irske. Sv. Virgil, zavetnik Slovenije, ga je na željo karantanskega kneza Hotimirja skupaj z drugimi krščanskimi duhovniki poslal kot misijonarja v Karantanijo. Na Gosposvetskem polju je dal postaviti cerkev posvečeno Mariji, ki je bila verjetno predhodnica današnje cerkve Gospe svete. Od tod je sv. Modest deloval po celotni deželi, učil, širil blagovest in posvečeval duhovnike. Po njegovem pridiganju in Hotimirovem prizadevanju se je veliko plemenitašev in preprostih ljudi odpovedalo malikovanju in prejelo krst. Sv. Modest je umrl pred letom 772; pokopan je pri Gospe Sveti.

   https://portal.pridi.com/dogodek/sv-modest-pokristjanjevanje-katantancev/2023-03-31/

   Sv. Modest, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     31. marca, 2023 at 13:39

     O SVETEM MODESTU več na: https://svetniki.org/sveti-modest-gosposvetski-skof-misijonar-in-apostol-karantanije/

     Sv. Modest, prosi za nas!

     Odgovori
10. Miro says:

    30. marca, 2023 at 16:58

    JEZUS GOVORI JUDOM, DA PRESEGA ABRAHAMA IN PREROKE. ABRAHAM SE JE VESELIL NJEGOVEGA PRIHODA, KER JE PREJEL OBLJUBE. JUDJE SE TEMU SMEJEJO, JEZUS PA JIM NAZORNO POKAŽE SVOJ BOŽJI IZVOR

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 8,51-59)

    Resnično, resnično, povem vam: Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti.« Judje so mu torej rekli: »Zdaj smo spoznali, da imaš demona. Abraham je umrl in preroki so pomrli; ti pa praviš: ›Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo okusil smrti.‹ Si mar ti večji kot naš oče Abraham, ki je umrl? In tudi preroki so pomrli. Koga se delaš?« Jezus je odgovoril: »Če jaz poveličujem sebe, moja slava ni nič. Moj Oče je, ki me poveličuje, on, o katerem vi pravite: ›Naš Bog je.‹ Toda vi ga ne poznate, jaz pa ga poznam, in ko bi rekel, da ga ne poznam, bi bil lažnivec, podoben vam, toda poznam ga in se držim njegove besede. Vaš oče Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se razveselil.«

    Judje so mu tedaj rekli: »Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Preden se je Abraham rodil, jaz sem.« Tedaj so pograbili kamenje, da bi ga vrgli vanj; Jezus pa se je skril in odšel iz templja.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+8%2C51-59&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Jezus govori Judom, da presega Abrahama in preroke. Abraham se je veselil njegovega prihoda, ker je prejel obljube. Judje se temu smejejo, Jezus pa jim nazorno pokaže svoj božji izvor. Kakšno mesto ima Jezus v mojem življenju? Kako resno ga poslušam? Gospod, hvala, ker me je Oče izbral v tebi. Hvala, ker mi razodevaš, da sem dragocen, vreden in da me sprejemaš. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!

    Odgovori