Članki za dušo

14.998 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   25. junija, 2023 at 19:34

   »NE BOJTE SE LJUDI! NIČ NI ZAKRITEGA, KAR SE NE BO RAZODELO, IN SKRITEGA, KAR SE NE BO SPOZNALO.«

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 10,26-33)

   Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Ne bojte se ljudi! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanite na strehah. Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel! Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vredni ste več kakor veliko vrabcev. Vsakega torej, ki me bo priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa me bo zatájil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatájil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   V današnjem evangeliju Jezus potem, ko je poklical in poslal v misijone svoje učence, jih poučuje in pripravlja, kako se soočiti s preizkušnjami in preganjanji, na katere bodo naleteti. Iti v misijone, ni turizem in Jezus svari svoje: ‘Naleteli boste na preganjanje.’

   Takole jih spodbuja: ‘Ne bojte se ljudi, kajti nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo … Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu… Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti’ (v. 26-28). Teh, ki lahko ubijejo telo, ne morejo pa duše, se ne bojte. To, da jih Jezus pošlje v misijone, učencem še ne zagotavlja uspeha, kakor jih tudi ne varuje pred polomom in trpljenjem. Računati morajo bodisi na zavrnitev, bodisi na preganjanje. To malo prestraši, a je resnica.

   Učenec je poklican oblikovati svoje življenje po Kristusu, ki so ga ljudje preganjali. Poznal je zavrnitev, zapuščenost in smrt na križu. Ni krščanskega misijona v znamenju mirnosti, saj so težave in preganjanja del evangelizatorskega dela, mi pa smo poklicani, da v njih najdemo priložnost za preverbo pristnosti naše vere in našega odnosa z Jezusom. Te težave moramo imeti za možnost, da smo še bolj misijonarji in da rastemo v tistem zaupanju do Boga, našega Očeta, ki ne zapusti svojih otrok med hudo uro. V težavah med krščanskim pričevanjem v svetu nismo nikoli pozabljeni, saj nam vedno pomaga Očetova nagla spodbuda. Zato Jezus v današnjem trikrat pomiri učence, ko jim reče: ‘Ne bojte se! Ne bojte se!’

   Tudi danes obstaja preganjanje kristjanov. Molimo za naše brate in sestre, ki so preganjani in hvalimo Boga, da kljub temu pogumno in v zvestobi nadaljujejo s pričevanjem svoje vere. Njihov zgled naj nam pomaga, da se ne bomo obotavljali zavzeti stališče v prid Kristusu in tako vsak dan pogumno pričevali zanj, četudi v na videz mirnih okoljih. Saj je ena oblika preizkušnje tudi odsotnost sovraštva in preganjanj. Ob tem, da nas Gospod pošilja kot ‘ovce med volkove’, nas danes tudi pošilja kot stražnike ljudstvu, ki ne želi, da ga zbudimo iz posvetne otrplosti, ki prezira besede resnice evangelija in si ustvarja minljive resnice. Če gremo tja in izgovarjamo za njih nadležne besede evangelija, nas ne bodo lepo gledali.

   V vsem tem pa nam Gospod še naprej govori, kakor je rekel učencem takrat: ‘Ne bojte se!’ Ne pozabite te besede, vedno ko imamo kakšno stisko, preganjanje, nekaj zaradi česar trpimo, prisluhnimo Gospodovemu glasu v srcu: ‘Ne bojte se! Ne boj se! Pojdi naprej! Jaz sem s teboj!’ Ne bojte se tistega, ki se vam posmehuje ali slabo z vami ravna. Prav tako se ne bojte tistega, ki vas prezira ali pa se vam ‘odprto’ nasmehne, za hrbtom pa je proti evangeliju. Jezus nas ne pušča samih, saj smo zanj dragoceni.

   Devica Marija, zgled ponižne in pogumne pripadnosti Božji Besedi, naj nam pomaga razumeti, da v pričevanju vere ne štejejo uspehi, temveč zvestoba Kristusu, in priznati v kateri koli okoliščini, tudi v najbolj problematični, neprecenljiv dar, da smo njegovi učenci – misijonarji.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/06/24/25-junij-12-nedelja-med-letom/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
2. Miro says:

   25. junija, 2023 at 19:31

   NAGOVOR ŠKOFA ANDREJA SAJETA PRI SVETI MAŠI ZA BOLNIKE, INVALIDE IN OSTARELE NA BREZJAH

   KRHKOST KOT PROSTOR MILOSTI!

   Spoštovani romarji, dragi bratje in sestre!

   Na praznik rojstva Janeza Krstnika smo se zbrali pri Mariji pomagaj na Brezjah. V organizaciji sodelavcev založbe Ognjišče in Marijinega svetišča na Brezjah obhajamo jubilejno 55. romanje bolnikov, invalidov in ostarelih. V letošnjem letu praznujemo tudi 50. letnico delovanja Bratstva in prijateljstva bolnikov in invalidov.

   Z današnjo sveto mašo se zahvaljujemo Bogu za vse prejete milosti. Hvaležni smo začetniku romanj, očetu Francu Boletu, ki je imel preroškega duha in je v romanjih za bolne in starejše prepoznal nov način pastoralne za tiste, ki so še posebej potrebni naše pozornosti. Na ta način so se starejši lahko srečevali med seboj, prejeli zakramente, skupaj molili in se okrepili v veri in bratstvu. Ko bomo blagoslovili spominke, bomo blagoslovili tudi poseben mozaik, v katerem je upodobljen začetnik romanj msgr. Franc Bole. Izdelan je iz semen in si ga boste po maši lahko ogledali.

   Hvala Radiu Ognjišče za prenos svete maše, bratom frančiškanom, zdravstvenim delavcem in drugim prostovoljcem, ki spremljate starejše in bolne in vsem ste pripravili današnjo romarsko slovesnost. Bolni boste danes lahko prejeli tudi zakrament bolniškega maziljenja.

   Papež Frančišek je za 30. svetovni dan bolnikov, ki smo ga obhajali 11. februarja letos, izpostavil, kako naj se soočimo z boleznijo, ki je del človeške izkušnje. V tej preizkušnji nihče ne sme biti sam. Kadar starost ali onemoglost doživljamo v osamljenosti in v odsotnosti sočutja, bolezen lahko postane nečloveška. Današnja slovesnost je priložnost za razmislek o našem odnosu do bolezni in izkušnje krhkosti, kjer se lahko naučimo prepoznati in sprejeti milostni trenutek Božjega obiska.

   Odnos do bolnih in do starosti je še posebej na mestu v času razprave ob predlogu »Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja«. Morebitno sprejetje tega zakona odpira pot ločevanju med življenjem, ki je »vredno« in tistim »nevrednim« ki bi ga pod določenimi pogoji kar končali. S tem bi se seveda uvedel popolnoma nov pogled na življenje, ki ga na noben način ni mogoče sprejeti.

   Kakor sem opozoril že pri sveti maši za domovino – in menim, da je treba to vseskozi ponavljati – obstaja velika nevarnost v tem, da bi se ob sprejetju takega zakona ostareli, bolni in drugi ranljivi začeli v svoji okolici počutiti »odveč«. »Zakaj bi vdano prenašal trpljenje, ko pa se lahko umaknem,« bodo razmišljali.

   Krščanska vera nas uči, da ima tudi trpeči človek neprecenljivo vrednost in neodtujljivo dostojanstvo. Takrat je podoben samemu Gospodu, ki je trpel za nas. Kakor sta pod Gospodovim križem stala Marija in Janez, pa vsak človek v trenutkih trpljenja potrebuje ob sebi ljubečo osebo, ki ga podpira in razume.

   O tem, kako je dragoceno vsako življenje, spregovori tudi današnje praznično prvo berilo iz preroka Izaija: »Gospod me je poklical ob rojstvu, mi dal ime že v materinem telesu« (Iz 49, 1). Njegova ljubezen do nas se kaže v tem, da ima Bog za nas vedno načrt. Poklicanost in poslanstvo Janeza Krstnika nas opominjata, da je vsakemu človeku zaupana naloga, da izpolni svojo vlogo in ta svet naredi malo lepši, boljši, bolj Božji.

   Bolezen nas vedno preseneti. Nanjo, kot poudarja papež Frančišek, nismo nikoli pripravljeni. Tudi težko sprejemamo pojemanje moči zaradi starosti. Krhkost in nemoč je lahko za nekoga trenutek obupa, za verujočega pa prostor Božjega usmiljenja in milosti ter krepitve vere. Tisti, ki spremljajo umirajoče, to izkušnjo jasno povedo.

   Gospod našemu življenju daje smisel, ki ga odkrivamo v vztrajni hoji za njim in tudi v sprejemanju preskušenj. Značilnost Janeza Krstnika je tudi v tem, da ne uveljavlja svoje volje, temveč išče Gospodov načrt zanj. Prepusti se njegovi besedi.

   Vzemimo si sv. Janeza Krstnika za zgled: tudi bolni in ostareli imate svojo vlogo v tem svetu, nihče ni odvečen in nevreden: vsakogar Gospod kliče po imenu! Na drugi strani pa zdravi in krepki prepoznajmo v svoji okolici tiste, ki so osamljeni in zapuščeni. Ustavimo se ob njih kot usmiljeni Samarijani in jih krepčajmo s sprejemanjem, sočutjem in ljubeznijo.

   Stiska bolnih in trpečih nas poziva ne le k molitvi zanje, temveč tudi, da kot družba, Cerkev in posamezniki, ozavestimo svoj odnos do njih in jim omogočimo človeka vredno življenje do konca. Hvala vsem, ki skrbite zanje in jih imate radi.

   Marija Pomagaj, naj prosi za nas. Amen.

   Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/nagovor-novomeskega-skofa-andreja-sajeta-pri-sveti-masi-za-bolnike-invalide-in-ostarele-na-brezje2023

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Miro says:

   24. junija, 2023 at 8:15

   24. JUNIJA V KATOLIŠKI CERKVI OBHAJAMO PRAZNIK ROJSTVA JANEZA KRSTNIKA

   V bogoslužnem letu se slovesno spominjamo rojstva dveh oseb, ki sta najpomembnejši v zgodovini odrešenja: učlovečenega Božjega Sina Jezusa (na božič) in njegove deviške matere Marije. Godovi svetnikov so navadno postavljeni na dan njihove smrti rojstva za nebesa. Edini svetnik, čigar rojstvo Cerkev proslavlja s posebnim praznikom, je Janez Krstnik, Jezusov predhodnik. Njegova vloga ob prehodu iz stare v novo zavezo je tako pomembna, da je Bog preroku Malahiju petsto let pred Kristusom navdihnil besede: »Glej, pošljem svojega angela /glasnika/, da pripravi pot pred menoj.« Da je ta ‘angel’ prav Janez Krstnik, je potrdil Jezus sam, ko je pridigarja ob Jordanu imenoval največjega preroka in ‘več kot preroka’.

   Evangelist Luka poroča, kako je Bog po angelu naznanil očetu Zahariju Janezovo rojstvo, podobno kot malo kasneje Mariji iz Nazareta učlovečenje Jezusa, božjega Sina. V obeh primerih je božji poslanec določil tudi ime otroka, s katerim je naznačeno njegovo poslanstvo. Ime Janez se po hebrejsko glasi Johanan in pomeni ‘Bog je milostljiv’. Janezu pravimo Krstnik zato, ker je oznanjal krst spokornosti in je tiste, ki so se s pokoro hoteli pripraviti na Odrešenikov prihod, krščeval v reki Jordan; predvsem pa je dobil vzdevek Krstnik zato, ker je krstil tudi Jezusa ter ga pri tem razglasil za obljubljenega Mesija.

   Kdor sodeluje pri cerkvenem bogoslužju ali kdor sam bere Sveto pismo, ima živo pred očmi prizor oznanjenja rojstva Janeza Krstnika duhovniku Zahariju v jeruzalemskem templju. Njegova žena Elizabeta, sorodnica Jezusove matere Marije (uveljavil se je naziv ‘teta’), je vztrajno prosila Boga, da bi jima naklonil potomstvo, po katerem bi bila deležna sreče mesijanskih časov. Zaharija in Elizabeta sta živela v kraju Ain Karem kakih sedem kilometrov jugozahodno od Jeruzalema. Ko je prišel angel k Mariji, ji je v potrditev, da Bogu ni nič nemogoče, dejal: »Poglej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imeli za nerodovitno.« Marija je brž pohitela k svoji sorodnici. Ob njunem srečanju je iz Marijinega srca privrel najlepši hvalospev Bogu: njena hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Ko je Elizabeta rodila sina, so mu hoteli sorodniki dati ime po očetu, toda Zaharija je vzel deščico in nanjo zapisal: »Janez je njegovo ime.« Tedaj je spet mogel govoriti: začasna onemelost je bila kazen, ker ni veroval angelovemu oznanilu. Sorodnike in sosede je ob vsem tem obšel strah in spraševali so se, kaj bo s tem otrokom, ko se že ob njegovem rojstvu dogajajo tako nenavadne stvari. Janez je bil rojen za to, da pripravi pot Odrešeniku. To nalogo je izpolnil, ko je Jezusa predstavil ob krstu v Jordanu.

   »Kaj bo iz tega otroka?« se lahko vprašamo ob rojstvu vsakega otroka. Vsak človek je po božjih načrtih enkraten in neponovljiv, vsakemu je določena posebna naloga, ki jo mora izpolniti prav on in nihče drug. Na to pa ga morajo pripraviti predvsem njegovi starši pa tudi drugi vzgojitelji.

   Ime Janez je na Slovenskem tako razširjeno, da je postalo skoraj sinonim za Slovenca (‘kranjski Janez’). Janez je ime mnogih svetnikov (skupaj 224, v Letu svetnikov jih je 49), najbolj znana pri nas sta Janez Krstnik in Janez Evangelist (27. decembra). Danes imajo god številni Slovenci, ki jim je ime Janez, Ivan, Janko, Jani, Johan, Anže ter Slovenke z imenom Ivana, Ivanka, Iva, Jana …

   Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/rojstvo-janeza-krstnika

   Odgovori
   • Miro says:

     24. junija, 2023 at 8:17

     ANGEL OZNANI ROJSTVO JANEZA KRSTNIKA

     IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 1,5-17)

     V dnevih Heroda, kralja Judeje, je bil duhovnik, Zaharija po imenu, iz Abijeve vrste, in njegova žena je bila izmed Aronovih hčera in se je imenovala Elizabeta. Oba sta bila pravična pred Bogom in sta živela po vseh Gospodovih zapovedih in zakonih brez graje. Otrok nista imela, ker je bila Elizabeta nerodovitna in sta bila oba že priletna. Ko je po redu svoje vrste opravljal duhovniško službo pred Bogom, ga je po običaju med duhovniki zadel žreb, da je stopil v Gospodovo svetišče zažigat kadilo, vsa množica ljudstva pa je ob uri kajenja zunaj molila. Prikaže pa se mu Gospodov angel, stoječ na desni kadilnega oltarja.

     Ko ga Zaharija zagleda, se prestraši in groza ga obide. Angel pa mu reče: »Ne boj se, Zaharija; uslišana je tvoja prošnja: tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina in daj mu ime Janez. V radost in veselje ti bo in mnogi se bodo radovali njegovega rojstva; kajti velik bo pred Gospodom: vina in opojne pijače ne bo pil in s Svetim Duhom bo napolnjen že v materinem telesu. Veliko Izraelovih sinov bo spreobrnil h Gospodu, njihovemu Bogu; in on sam pojde pred njim z Elijevim duhom in njegovo močjo, da obrne srca očetov k otrokom in nevernike k modrosti pravičnih, da pripravi Gospodu popolno ljudstvo.«

     JANEZ JE NJEGOVO IME

     IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 1,57-66.80)

     Elizabeti se je dopolnil čas poroda in je rodila sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan pa so prišli, da dete obrežejo, in so mu po očetu hoteli dati ime Zaharija. Njegova mati pa je odgovorila: »Nikakor, ampak Janez se bo imenoval!« In rekli so ji: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.«

     Tedaj so pomignili njegovemu očetu, kako bi ga on hotel imenovati. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Pri tej priči so se mu razvezala usta in jezik in je govoril ter hvalil Boga. Strah je obšel vse njihove sosede in po vsem judejskem pogorju so govorili o vsem tem. Vsi, ki so to slišali, pa so si vzeli k srcu in so govorili: »Kaj neki bo iz tega otroka? Gospodova roka je bila z njim.« Otrok pa je rastel in se krepil v duhu; in bil je v samoti do dneva, ko se je prikazal Izraelu.

     Odgovori
     • Miro says:

       24. junija, 2023 at 8:18

       ROJSTVO JANEZA KRSTNIKA

       Spominjati se Janezovega rojstva, v resnici pomeni praznovati Kristusa, dopolnitev obljub vseh prerokov. Krstnik, ki je bil največji med njimi, je bil poklican, da pripravi pot Mesiji.

       Janez je prva Jezusova priča, saj je prejel znamenje iz nebes: ‘Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu’ (Jn 1,33). Točno to se je zgodilo.

       Če izvzamemo Devico Marijo, je Krstnik edini svetnik, za katerega bogoslužje obhaja rojstvo in ga obhaja zato, ker je tesno povezano s skrivnostjo učlovečenja Božjega Sina. Janez je namreč bil Jezusov predhodnik že v materinem telesu. Njegovo čudežno spočetje je angel oznanil Mariji kot znamenje, da ‘Bogu ni namreč nič nemogoče’.

       Verjetno se ob rojstvu otroka njegovi najbližji sorodniki, še posebej starši, sprašujejo kaj bo iz njega? Danes skoraj ni več otroka, ki ne bi hodil v kakšen tečaj, glasbeno šolo, na športne treninge, ipd. Starši želijo, da bi bil njihov otrok najboljši na različnih področjih, da bi se zapisal v zgodovino. Psihologi ugotavljajo, da starši pritiskajo na svoje otroke predvsem zaradi lastnega občutka manjvrednosti in neuresničenosti, kar hočejo nadoknaditi na svojem otroku. Če primerjamo življenje Janeza Krstnika z življenjem današnje generacije otrok, lahko ugotovimo, da je bilo povsem drugačno. Janez se je rodil že priletnima staršema, živel je v puščavi, bil brez vsakršnega imetja, v glavnem se je hranil s kobilicami in divjim medom. V cvetu mladosti mu je dal kralj Herod, na pobudo njegove zunajzakonske partnerice, odsekati glavo, ker jima je trkal na vest. Kljub kratkemu in materialno neproduktivnemu življenju se je Janez zapisal v zgodovino ob bok njegovemu sorodniku, našemu Odrešeniku, Jezusu Kristusu. Zakaj? Zato, ker je bil jasen, brezkompromisen in resnicoljuben. Krstnik nam je vzor v tem, da ni ljudi vezal nase, ampak jih je usmerjal v Jezusa Kristusa. Smo mu pripravljeni biti podobni?

       Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

       https://portal.pridi.com/2023/06/23/24-junij-rojstvo-janeza-krstnika/

       Odgovori
4. Miro says:

   23. junija, 2023 at 18:22

   NE NABIRAJTE SI ZAKLADOV NA ZEMLJI, KJER JIH UNIČUJETA MOLJ IN RJA, IN KJER TATOVI KOPLJEJO IN KRADEJO

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 6,19-23)

   Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja, in kjer tatovi kopljejo in kradejo. Nabirajte si marveč zakladov v nebesih, kjer jih ne uničuje ne molj ne rja in kjer tatovi ne kopljejo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce. Svetilka tvojega telesa je oko. Če je torej tvoje oko zdravo, bo vse tvoje telo svetlo. Če pa je tvoje oko pokvarjeno, bo vse tvoje telo v temi. Če se torej tvoja notranja luč stemni, kolika bo tema!

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   NE NABIRAJTE SI ZAKLADOV …

   Bolezen naših oči je pohlep. Zaradi tega ne vidimo več in gremo v napačno smer. Iščemo svoje ozke sebične koristi in ne resničnih vrednot. Ženemo se za vsem, kar lahko posedujemo, drugega pa ne vidimo. Ujeti smo v temo.

   Gospod želi, da naše oko jasno vidi in da je naše telo v luči. Zdravo oko je čist, nesebičen, namen. Če ga imamo, smo v luči. Ni enostavno. Potrebno je nenehno prizadevanje in prošnja h Gospodu, da nas osvobaja slepote.

   Prosimo Jezusa, da ozdravi oči našega srca, da se zavemo, da smo bolni. Prosimo ga za jasen pogled, ki prepozna pravo pot za dosego življenjskega smisla in cilja: posedovati zaklad, ki je On, resnična luč za naše oči in resnično veselje našega srca.

   Zaklad, ki je vreden v Božjih očeh, je tisti, ki se je že na zemlji nabiral za nebesa. Jezus naredi še korak naprej in zaklad poveže s srcem, ustvari odnos med dvema točkama. Kajti naše srce je nemirno… Gospod nas je naredil nemirne, da bi ga iskali, da bi ga našli, da bi rasli. A če naš zaklad ni od Gospoda, naše srce postane nemirno zaradi stvari, ki niso prave.

   Mnogi, tudi mi, smo nemirni. Srce, ki želi samo kopičiti stvari, je utrujeno, nikoli ni izpolnjeno, postane leno in brez ljubezni. Razmislimo o tem, kakšno je moje srce: je utrujeno srce, ki se želi le zaposlitvi s stvarmi, z dobrim bančnim računom, s tem in onim; ali pa imam nemirno srce, ki vedno najbolj išče stvari, ki jih ne more posedovati, Gospodove stvari? Ta nemir srca je treba vedno gojiti …

   Srce, ki ljubi, razsvetljuje telo, pokvarjeno srce pa bo telo naredilo temno. Od kontrasta med svetlobo in temo je odvisno naše presojanje stvari …

   Naj nam Gospod spremeni srce! Tako nas bo rešil. Rešil nas bo zakladov, ki nam ne morejo pomagati pri srečevanju z njim, pri služenju drugim; dal nam bo tudi luč, da bomo spoznavali in sodili v skladu z resničnim zakladom, ki je njegova resnica. Gospod naj nam spremeni srce, da bi iskali resnični zaklad in tako postali ljudje svetlobe in ne ljudje teme.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/06/22/23-junij-ne-nabirajte-si-zakladov/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
5. Miro says:

   23. junija, 2023 at 18:21

   SVETI JOŽEF CAFASSO: UČITELJ SV. JANEZA BOSKA

   NAJBOLJ ZNAN ŠTUDENT SV. JOŽEFA CAFASSA JE BIL SV. JANEZ BOSKO. KER JE BIL CAFASSO MAJHEN IN Z GRBO NA HRBTU, SO GA VRSTNIKI POGOSTO ZASMEHOVALI IN PONIŽEVALI …

   IZ ŽIVLJENJA …

   Sv. Jožef Cafasso se je rodil leta 1811 v kmečki družini v Castelnuovo d’Asta blizu Torina, danes imenovanem Don Bosko, kot tretji izmed štirih otrok.

   Ker je bil majhen in z grbo na hrbtu, so ga vrstniki pogosto zasmehovali in poniževali. A zaradi njegove stalne dobrote so ga kmalu vzljubili in hodili k njemu po nasvet. V njem se je skrival resnični bodoči duhovni voditelj in svetovalec.

   Pri komaj dvaindvajsetih letih je bil posvečen v duhovnika. Nadaljeval je študij moralne teologije v Torinu, kjer je nasledil svojega profesorja, hkrati pa se je posvečal tudi običajnim mladim ljudem. Bil jim je učitelj in vzgojitelj, enako kot svojim študentom. Privabljal jih je z ljubeznivostjo, ne z grožnjami in ustrahovanjem. Obiskoval je bolne, umirajoče, zapornike, obsojene na smrt. Slednji so mu bili še posebej dragi. Bodril jih je v veri v Boga.

   Leta 1848 je postal tudi rektor duhovniškega doma. Zelo se je zavzel za duhovniške kandidate in jih vodil z duhovnimi vajami in z zgledom.

   Umrl je za pljučnico 23. junija 1860, star devetinštirideset let.

   Njegov najbolj znan študent in hkrati njegov prvi življenjepisec je bil sv. Janez Bosko. O svojem svetem učitelju pravi, da je »vzor duhovniškega življenja, odličen učitelj duhovnikov, oče ubogih, svetovalec dvomljivcem, tolažnik bolnim, odlično okrepčilo umirajočim, podpora …«

   Sv. Jožef Cafasso je zavetnik jetnikov, zaporov in zaporniških kaplanov. Umetniki ga upodabljajo kot duhovnika srednjih let v preprostem črnem talarju s sklenjenimi rokami.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-jozef-cafasso-ucitelj-sv-janeza-boska/2023-06-23/

   Sv. Jožef Cafasso, prosi za nas!

   Odgovori
6. Miro says:

   22. junija, 2023 at 10:30

   PRI MOLITVI NE BLEBETAJTE KAKOR POGANI; MISLIJO NAMREČ, DA BODO USLIŠANI ZARADI SVOJIH MNOGIH BESED

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 6,7-15)

   Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Pri molitvi ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani zaradi svojih mnogih besed. Ne postanite jim podobni, vaš Oče namreč ve, kaj potrebujete, preden ga prosite. Takole torej molíte: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime; pridi tvoje kraljestvo; zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo; temveč reši nas hudega.

   Če namreč odpustite ljudem njih pogreške, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ne odpustite ljudem, tudi vaš Oče vam ne bo odpustil vaših grehov.«

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   PRI MOLITVI NE BLEBETAJTE

   Eden temeljnih problemov sveta je kriza molitve. To še posebej velja za področje Slovenije, saj po raziskavah Slovenci izmed evropskih narodov najmanj molimo. Pri tem ne gre v prvi vrsti toliko za molitev v kvantitativnem smislu, ampak gre za krizo kvalitete molitve.

   Jezus v uvodu v molitev Oče naš opozori, da ni smisel molitve v količini, ampak v kvaliteti molitve, ki se najbolj izraža v omenjeni Gospodovi molitvi. Jezus celo govori, da tisti, ki misli, da bo molitev dosegla namen z izgovarjanjem mnogih besede, postaja podoben poganom.

   Ljudje se največkrat izgovarjamo, da nimamo časa za molitev. Če posvečamo velik del molitve molitvenim obrazcem, ki so v glavnem naučeni, potem bomo poleg vseh dnevnih obveznosti, res težko našli čas za molitev. Če pa bomo k molitvi usmerili predvsem svoje srce, potem je lahko molitev časovno sicer kratka in učinkovita, saj bo iz srca prišlo na dan vse tisto, kar želimo izročiti Bogu.

   Jezus nas v družbi njegovih učencev uči moliti z molitvijo Oče naš, za katero lahko rečemo, da je molitev vseh molitev, saj je v njej povzeto vse, kar potrebujemo za življenje. V molitvi je izpostavljeno sedem prošenj. Prve tri prošnje se nanašajo neposredno na Boga, zadnje tri nas usmerjajo v izogibanje slabemu, vmes med temi šestimi prošnjami pa je prošnja za vsakdanji kruh.

   Molitev je v prvi vrsti stvar ljubezni. Če rečemo, da nimamo časa za molitev, je tako kot bi rekli, da nimamo ljubezni. Čas imamo za tisto, kar ljubimo, oz. za tisto, kamor nam vleče srce. Če imamo čas preživeti ure in ure ob elektronskih napravah, pomeni, da smo je naše srce v prvi vrsti tam. Če imamo čas za ljubljeno osebo, pomeni, da je naše srce pri njej. Če pa je med ljubljenimi osebami na prvem mestu Bog, potem lahko Božja ljubezen skozi nas vstopa v vsakdanjik tega sveta. Vprašanje ljubezni v svetu je tako vprašanje naše lastne odprtosti zanjo.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/06/21/22-junij-pri-molitvi-ne-blebetajte/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
7. Miro says:

   21. junija, 2023 at 20:36

   NAGOVOR PREDSEDNIKA SŠK ANDREJA SAJETA PRI SVETI MAŠI ZA DOMOVINO: ZA KULTURO ŽIVLJENJA!

   Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

   Ob prazniku dneva državnosti, ki bo v nedeljo, obhajamo sveto mašo za domovino. Pozdravljam nuncija v Republiki Sloveniji, diplomatski zbor, škofe, duhovnike, visoke goste drugih cerkva in verskih skupnosti. Pozdravljam predstavnike družbenega, kulturnega in znanstvenega sveta ter vse navzoče vernike. Hvala vsem, ki ste se angažirali in v teh dneh še posebej molili za domovino. Zahvaljujem se nadškofu Zoretu, da nas je sprejel v svojo stolno cerkev in Televiziji Slovenija ter Radiu Ognjišče za prenos svete maše.

   Z evharističnim slavjem se zahvaljujemo za samostojno in demokratično državo in vse, ki so ustvarjali njene temelje. Prosili bomo Božjega blagoslova in razsvetljenja Svetega Duha za tiste, ki jo vodijo, in zase, da bi bili dejavni in odgovorni državljani. S hvaležnostjo vključujemo v molitev tiste, ki so zanjo darovali svoje življenje.

   Z letošnjo sveto mašo se spominjamo tudi 30-letnice delovanja samostojne Slovenske škofovske konference. Njen nastanek sovpada s procesi demokratizacije in slovenske osamosvojitve, pri kateri je pomembno vlogo odigral tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. Hvaležni smo mu za njegovo pokončno držo pastirja in za njegov prispevek k priznanju Slovenije v svetu ter doprinos k zaščiti človeške osebe in njenega dostojanstva.

   Samostojna država nam je dala nove možnosti za razvoj in napredek. Hitro smo se vključili v evropske in svetovne družbene strukture. Dolgo časa smo gojili upanje, da so vojne in razdori preteklost. Sanjali smo o skupni Evropi, ki se bo razvijala upoštevajoč svoje krščanske korenine in bogato dediščino antičnih kultur. Očetje Evrope so si prihodnost zamislili kot skupno delovanje, kjer bomo medsebojno različnost videli kot obogatitev in bomo sposobni preseči delitve. Evropa naj bi tako postala garant miru, sožitja in bratstva med narodi.

   Vojni konflikti v Ukrajini in drugod po svetu, delitve in nerazumevanja med narodi, skupinami in posamezniki vzbujajo skrb za našo prihodnost. Izguba zgodovinske zavesti in zavračanje obče sprejetih vrednot ter vsega, kar je trdno, omogoča stopnjevanje individualizma in razkraja družbo in njene odnose (Frančišek, Vsi smo bratje, 2020).

   Še posebej je na preizkušnji pojmovanje človeškega življenja in njegovega neodtujljivega dostojanstva. Jasno je, da mora vsaka generacija ovrednotiti pretekle izkušnje, se odreči egoizmu in samoljubju ter se zavestno odločiti za dobro: za človeka in za kulturo življenja! Kjer bo vreden vsak, s tem, da je in obstaja! Da bo deležen sočutja, oskrbe in pomoči! Blaginje in napredka, še posebej na duhovni ravni, ne dosežemo enkrat za vselej. Za dobro in vsestransko rast si moramo prizadevati vsak dan znova.

   Tudi v Sloveniji smo priče povečanim napetostim in razdeljenosti v družbi. Dialog in spoštovanje človekovih pravic, med katerimi ima posebno mesto verska svoboda, sta večkrat zgolj izrabljena fraza. Pozitiven družbeni pomen Cerkva in drugih verskih skupnosti zaradi zgodovinske obremenjenosti in nerazčiščenih vprašanj preteklosti še vedno ni normalno sprejeto dejstvo. Brez dialoga se zmanjšujejo že uveljavljeni in splošno sprejeti demokratični standardi verske svobode. Človek pogosto ni več cilj, temveč sredstvo za dosego drugih namenov.

   Priče smo predlogu »Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja«, ki brez resne strokovne razprave in ob odsotnosti dialoga z zdravniškimi združenji in ostalimi zainteresiranimi skupinami odpira pot ločevanju med »vrednim« in »nevrednim« življenjem. S tem se uvaja popolnoma nov pogled na življenje. Velika nevarnost je, da bi se ob sprejetju takega zakona ostareli, bolni in drugi ranljivi začeli počutiti »nevredne« in »odveč« v družbi.

   Na preizkusu je vrednotenje kulture človekovega življenja. Gre za poskus epohalnih sprememb, kjer se posega v dostojanstvo človeške osebe in naravo človeškega življenja. Človek ima svojo neprecenljivo vrednost in neodtujljivo dostojanstvo sam v sebi tudi takrat, ko trpi in je nemočen.

   Iskanje rešitve za prihodnost ni mogoče brez iskrenega dialoga in sprejemanja drugega. Obstajajo priložnosti, ki omogočajo srečanje in pogovor, so izpostavili govorci na Forumu za dialog in mir na Balkanu preteklo soboto v Kopru. Iz skupne deklaracije tega pomembnega dogodka izhaja, da imata vera in duhovno izročilo pomembno vlogo pri oblikovanju smisla odgovornosti za prihodnost sveta in za zaščito človeške osebe. Pri tem je ključen dialog, ki bo pospeševal uveljavljanje verske svobode ter krepil trajnostno skrb za naravne vire in ekonomski razvoj. V taki družbi bo v ospredju dobrobit človeka in skupnosti, kjer po besedah papeža Frančiška, v bližnjem prepoznamo brata oziroma sestro.

   Apostol Pavel nas v današnjem berilu spodbuja: Vsak naj da, kakor se je odločil v svojem srcu, ne z žalostjo ne na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca (2 Kor 9,7). Sposobnost darovanja izhaja iz dejstva, da smo tudi mi obdarovani in da smo povabljeni k sočutju in skrbi za druge. Ni pomembno, koliko dajemo, ampak s kakšno notranjo držo to delamo. Preračunljivost vrednost daru izniči.

   Ob dnevu državnosti se vprašajmo, kaj lahko vsak od nas naredi za blagor skupnosti. Kaj smo pripravljeni darovati za druge? Kako bomo omogočili celostni razvoj vsake človeške osebe ter zaščitili najbolj ranljive ljudi, še posebej ob zaključku življenja? Stopnja napredka civilizacije se meri z njeno sposobnostjo ceniti življenje. Kultura življenja je po besedah papeža Frančiška dediščina, ki jo kristjani želimo deliti z vsemi (25. 3. 2020).

   Vsako človeško življenje je edinstveno in s tem nedotakljivo. To je treba vedno znova oznanjati s pogumom besed in dejanj. Zavzemimo se za življenje, za kulturo življenja!

   Msgr. dr. Andrej Saje,
   novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference

   https://katoliska-cerkev.si/nagovor-predsednika-ssk-andreja-sajeta-pri-sveti-masi-za-domovino-za-kulturo-zivljenja

   Odgovori
8. Miro says:

   21. junija, 2023 at 18:43

   KADAR SE PA TI POSTIŠ, POMAZILI SVOJO GLAVO IN SI UMIJ OBRAZ, DA NE POKAŽEŠ LJUDEM, DA SE POSTIŠ, AMPAK SVOJEMU OČETU, KI JE NA SKRIVNEM. IN TVOJ OČE, KI VIDI NA SKRIVNEM, TI BO POVRNIL

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 6,1-6.16-18)

   Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Glejte, da dobrih del ne boste opravljali pred ljudmi, da bi vas oni videli; sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih. Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in po ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo. Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica, da bo tvoja miloščina na skrivnem; in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

   Kadar molite, ne bodite kakor hinavci; ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in uličnih vogalih, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

   Kadar se postite, ne bodite kakor čmerni hinavci; grdijo si namreč obraze, da bi ljudem pokazali, da se postijo. Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo. Kadar se pa ti postiš, pomazili svojo glavo in si umij obraz, da ne pokažeš ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   KADAR PA SE TI POSTIŠ

   Če boste v internetni iskalnik vtipkali »post« ali »postenje«, boste v glavnem dobili namige za hujšanje in razstrupljanje telesa. In če bo današnji svet glede posta ponudil sploh kakšno duhovno dimenzijo, bo ta verjetno iz nabora t. i. duhovnega koktejla, ki se spet prilagaja posameznikovim kapricam. Ravno zato je t. i. new age danes tako zelo privlačen: na eni strani deluje zelo duhovno, na drugi strani pa ne zahteva nobenih obveznosti in je zelo prilagodljiv. Skratka, človek si Boga ustvarja po svoji podobi. Pardon, po svoji potrebi.

   Kaj želi povedati evangelijski odlomek o duhovni dimenziji posta? Jezus tu ne govori samo o postu – govori tudi o miloščini in molitvi. Skozi vrstice opozarja na nevarnost, da post, molitev in miloščina ne bi postali nekakšno dejanje samoodkupitve pred Bogom, tako kot to delajo pogani, ko izvajajo različne, tudi zelo bizarne daritve, da se jezni bogovi pomirijo. Pri logiki postave pa je pravzaprav zelo podobno: če izpolnjujem to in to, če zmolim na dan to in to, si zaslužim nebesa. Vendar si nebes realno nihče od nas ne zasluži. Tako kot pri molitvi tudi pri postu ni magije – neko dejanje ne bo učinkovalo samo po sebi. Prinaša pa milost, če to storimo iz srca. Naša dejanja morajo torej odsevati naše notranje razpoloženje, kajti Bog vidi na skrivnem. Torej ni nobene potrebe, da svoja dejanja javno razglašamo naokoli.

   Pravzaprav bi lahko rekli, da šele takšno, “prikrito” postenje, ki ima duhovno dimenzijo, daje prave sadove. Zagotovo ni nič narobe, če imamo recimo ob začetku postnega časa načrte, da se bomo odpovedali tej in tej razvadi. A če se postimo s srcem, je takšen post slavljenje Boga, zahvala za Božjo dobroto – tudi s pomočjo odpovedovanja.

   Kot pravi pater Slavko Barbarić: telesni post molitev naredi popolnejšo – kdor se posti, bolje moli, a kdor moli, se lažje posti. In prav ob telesni slabotnosti ob postu se začnemo bolj odpirati Božji milosti. Zato nas Jezus vabi, da izkoristimo to milost posta. Morda že iz solidarnosti do trpečih bratov in sester v Ukrajini.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/06/20/21-junij-kadar-pa-se-ti-postis/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
9. Miro says:

   21. junija, 2023 at 18:41

   SVETI ALOJZIJ GONZAGA: POMOČNIK PRI IZBIRI POKLICA

   SV. ALOJZIJ GONZAGA JE NAJPOGOSTEJE UPODOBLJEN KOT DEVIŠKI MLADENIČ Z LILIJO. JE ZAVETNIK MLADIH, ZLASTI ŠTUDENTOV; JE POMOČNIK PRI IZBIRI POKLICA, KER JE ZNAL IZBRATI!

   IZ ŽIVLJENJA …

   Rodil se je 9. marca 1568 na gradu Castiglione v Italiji kot najstarejši sin od sedmih otrok. Ker je bil zelo slaboten novorojenček, so ga krstili v sili, in preživel je.

   Oče ga je uril v vojaških spretnostih kot bodočega dediča grofije, a za razliko od večine ljudi, ki zgrabijo za vse ponujeno, je Alojzij brez večjega razmisleka hodil po poti odpovedi!

   Pri devetih letih je v cerkvi v Firencah pred Marijino podobo naredil zaobljubo čistosti za vse življenje. Ker je živel v razkošju, sijaju in nenehnih zabavah, je bil namreč precej izpostavljen tovrstnim skušnjavam. Kasneje so ga klicali: »deviški mladenič«.

   Pri sedemnajstih je sledil nov korak v odrekanju. Mladi Alojzij se je kljub očetovemu nasprotovanju odrekel dediščini in vse prepustil mlademu bratu Rudolfu.

   Sam je vstopil k jezuitom v Rimu, kjer je živel skromno in preprosto redovno življenje. Glavno oporo je našel v predani molitvi, stalnem pogovoru z Bogom. Prav zaradi tega ga umetniki pogosto upodabljajo kot mladeniča pred razpelom.

   Zelo rad pa je pomagal ljudem. Ko je v Rimu razsajala kuga, je prostovoljno stregel bolnikom in se pri tem tudi sam okužil s to strašno boleznijo.

   Umrl je 21. junija 1591, star komaj triindvajset let.

   Umetniki sv. Alojzija Gonzaga ga upodabljajo v jezuitski obleki z lilijo, križem, lobanjo ali rožnim vencem. Je zavetnik mladih, zlasti študentov; je pomočnik pri izbiri poklica, ker je znal izbrati!; proti kugi in očesnim boleznim.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-alojzij-gonzaga-pomocnik-pri-izbiri-poklica/2023-06-21/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Sv. Alojzij Gonzaga, prosi za nas!

   Odgovori
10. Miro says:

    20. junija, 2023 at 10:03

    LJUBITE SVOJE SOVRAŽNIKE IN MOLITE ZA TISTE, KI VAS PREGANJAJO, DA BOSTE OTROCI VAŠEGA OČETA, KI JE V NEBESIH; ZAKAJ ON VELEVA SVOJEMU SONCU, DA VZHAJA NAD HUDOBNIMI IN DOBRIMI TER POŠILJA DEŽ PRAVIČNIM IN KRIVIČNIM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 5,43-48)

    »Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.‹ Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih; zakaj on veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate? Ali ne delajo tega tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Ali ne delajo tega tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    LJUBITE IN MOLITE ZA SVOJE SOVRAŽNIKE

    Ko gre za Jezusovo zapoved “ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo”, se mnogi soočajo s težavami. Če Jezus to zapoveduje svojim učencem, pri tem ne daje izbire, temveč nam to daje kot temeljno zapoved. Ko pa se sovraštvo ali nasilje konkretno udejanjata, ta zapoved postane toliko bolj nujna. A da bi jo vzeli resno in nanjo odgovorili, jo moramo najprej pravilno razumeti.

    Intuicija nam narekuje, da je sovražnik tisti, ki nam želi slabo in je pripravljen uporabiti nasilje, da bi nam škodoval. A v svojem izvoru je sovražnik pravzaprav tisti, ki zavrača ljubezen kot osnovni zakon. Prvenstveno, v Svetem pismu, je sovražnik hudič, padlo bitje, ki nasprotuje Božjemu načrtu, obstoju Njegovega Kraljestva.

    V ta namen si hudič z zapeljevanjem ljudi, tako da jih pelje v popolno nasprotje ljubezni, nabira zaveznike. Prav vsi smo prej ko slej izpostavljeni njegovemu zapeljevanju in zapeljani v skušnjavo, da sovražniku odgovorimo z orožjem, ki ga je sam uporabil proti nam. Kako se izognemo, da bi se zapletli v to sovražnikovo igro?

    Kristus nam zato predlaga neko drugo orožje: molitev. Takrat smo se spet primorani vprašati: kaj je sploh molitev? Najprej molitev pomeni, da se osredotočimo na Boga, da se naše srce stopi z Božjim.

    Takrat stopimo korak nazaj od naših čustev in emocij, ki jih gojimo do sovražnika, in stopimo vštric s čustvi Boga našega Gospoda. Preden je bil odpeljan na križev pot, se je Kristus obrnil na svojega Očeta, saj je Božje srce srce očeta, ki ljubi vse svoje otroke in ki trpi, ko vidi, da se ti oddaljujejo od njegovega načrta ljubezni. Sovražnik, še preden je to sploh postal, je prav tako bil vreden Božje ljubezni, tudi če jo je nekoč zavrnil.

    Redovnik Christiana iz Chergéja je ob vdoru oboroženih mož v njihov samostan zapisal: “Imel sem moč, da temu grozečemu možu povem, da v mojih očeh ostaja človek.” Ta njegova moč, ki jo je pridobil v milosti molitve, mu je dovoljevala, da v napadalcu vidi svojega brata.

    Sveti Avguštin v svojem komentarju prvega pisma sv. Janeza v istem duhu pove: “Vidiš svojega sovražnika, ki ti nasprotuje, svoj bes stresa nate […] in te zalezuje z vso mržnjo: a ti si pozoren na dejstvo, da je človek. Zavedaš se vsega, kar je storil proti tebi, a v njem vidiš, da je bil ustvarjen od Boga.”

    Če sledimo besedam sv. Avguština, vidimo, da molitev odgovarja na naše nezadovoljstvo, ko vidimo bližnjega, ki se oddaljuje od Božjega načrta miru. Zato z molitvijo postavljamo naša neposredna čustva do sovražnika na varno razdaljo in ga zaupamo Očetu, ki vsemu vdihne novo življenje, tudi še tako otrdelemu srcu. Z molitvijo se torej ponovno napolnimo z Božjim mirom.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/06/19/20-junij-ljubite-in-molite-za-svoje-sovraznike/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    Odgovori