Članki za dušo

14.954 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   29. aprila, 2020 at 16:55

   MOLIMO BOGA, DA PRIDE K NAM BOŽJE KRALJESTVO
   Taizé: Kaj pomeni »sprejeti Božje kraljestvo kot otrok?
   Nekega dne so ljudje pripeljali otroke k Jezusu, da bi jih blagoslovil. Učenci so bili nezadovoljni. Jezus je postal nejevoljen in jim je rekel, naj pustijo otroke k njemu. Nato je rekel: »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj« (Mr 10,13-16). Pomembno se je spomniti, da je pred tem Jezus istim učencem rekel: »Vam je dana skrivnost Božjega kraljestva« (Mr 4,11). Zaradi Božjega kraljestva so pustili vse in šli za Jezusom. Iščejo Božjo navzočnost, hočejo biti del njegovega kraljestva. Zdaj pa jih Jezus opozori, da si z zavračanjem otrok zapirajo edini vhod v Božje kraljestvo, kamor si tako zelo želijo. Toda kaj pomeni »sprejeti Božje kraljestvo kot otrok«?

   V splošnem si to razlagamo kot »sprejeti Božje kraljestvo, kakor ga sprejme otrok«. To se ujema z nekaterimi drugimi Jezusovimi besedami v Matejevem evangeliju: »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 18,3). Otrok zaupa brez razmišljanja. Otroci ne morejo živeti, ne da bi zaupali ljudem okoli sebe. Njihovo zaupanje ni vrlina, je življenjska nuja. Najboljše, kar imamo za srečanje z Bogom, je naše otroško srce, ki se spontano odpre, ki si preprosto upa spraševati, ki hoče biti ljubljeno. Toda stavek bi lahko pomenil tudi »sprejeti Božje kraljestvo, kakor sprejmeš otroka«. Uporabljeni glagol »sprejeti« ponavadi pomeni »sprejeti nekoga«, kar je razvidno nekaj vrstic pozneje, ko Jezus govori o »sprejemanju otroka« (Mr 9,37). V tem primeru bi Jezus primerjal sprejemanje Božje navzočnosti s sprejemanjem otroka. Med Božjim kraljestvom in otrokom obstaja neka povezava.

   Sprejeti otroka pomeni sprejeti obljubo. Otrok raste in se razvija. Na enak način tudi Božje kraljestvo na zemlji ni nikoli zaključeno dejstvo, ampak bolj obljuba, dinamičen in nezaključen proces rasti. In otroci so nepredvidljivi. V evangeljski zgodbi pridejo, kadar pridejo, v nobenem primeru pa ne ob pravem času za učence. Toda Jezus vztraja, da jih morajo sprejeti, saj so tam. Na enak način moramo sprejeti Božjo navzočnost, ko se nam razkrije, ne glede na to, ali je trenutek pravi ali ne. Moramo igrati igro. Sprejeti Božje kraljestvo tako, kot sprejmemo otroka, pomeni ostati čuječi in moliti, da ga bomo lahko sprejeli, ko bo prišlo, vedno nepričakovano, ob primernem trenutku ali ne.

   Zakaj je bil Jezus tako pozoren do otrok?
   Nekega dne se je dvanajstero apostolov prerekalo o tem, kdo je največji (Mr 9,33-37). Jezus je uganil, o čem govorijo, in izrekel nekaj presenetljivih besed, ki so obrnile njihovo razmišljanje na glavo: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« Nato je naredil nekaj v skladu s svojimi besedami. Odšel je iskat otroka. Je bil to zapuščen otrok na eni izmed ulic Kafarnáuma? Vzel je otroka, ga postavil na sredo med bodoče voditelje Cerkve in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme.« Jezus se je poistovetil z otrokom, ki ga je vzel v svoje naročje. Potrdil je, da ga »eden takih otrok« najbolje predstavlja in da je sprejetje takega otroka enakovredno sprejetju njega, Kristusa.

   Malo pred tem je Jezus izrekel težko razumljive oziroma zagonetne besede: »Sin človekov bo izročen v človeške roke« (Mr 9,31). »Sin človekov« je Jezus sam in istočasno vsi »sinovi človeka«, vsi ljudje. Jezusove besede lahko pomenijo, da »smo ljudje izročeni v oblast drug drugega«. Še posebej med aretacijo in krutim ravnanjem z Jezusom je znova postalo jasno, da ljudje z nemočnimi soljudmi ravnajo, kot se jim zdi. Zato ni presenetljivo, da se Jezus prepozna v otroku, ki ga je šel iskat, saj so otroci pogosto popolnoma predani v milost tistih, ki imajo moč nad njimi. Jezus je pokazal posebno skrb za otroke, ker je hotel, da bi bili njegovi nasledniki posebej pozorni do ubogih in nemočnih. Do konca časov bodo ti ljudje njegovi predstavniki na zemlji. Kar bo storjeno njim, bo storjeno njemu, Kristusu (Mt 25,40). »Najmanjši bratje«, ti, ki skoraj nič ne veljajo in se z njimi nekaznovano grdo ravna, ker nimajo ne moči ne prestiža, so pot, ki jo je treba prehoditi, da bi zaživeli v skupnosti s Kristusom.

   Če je Jezus postavil otroka med svoje učence, je to storil tudi zato, da bi oni sami postali majhni in se pomirili s tem. To jim razloži z besedami, ki sledijo: »Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam –, zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.« (Mr 9,41) Ko bodo hodili po svetu in razglašali Božje kraljestvo, bodo tudi apostoli »izročeni v oblast drug drugega«. Nikoli ne bodo vnaprej vedeli, kako bodo sprejeti. Toda tudi za tiste, ki jih bodo sprejeli s preprostim kozarcem vode, brez da bi jih jemali zelo resno, bodo prinašalci Božje navzočnosti.

   Pismo iz Taizéja

   P.s.: Smisel življenja je v tem, da se vzpostavi Božje kraljestvo na Zemlji, to je v tem, da egoistično, sovraštva polno, nasilno in nerazumno življenje nadomesti življenje ljubezni, usmiljenja, odpuščanja, bratstva, svobode in razuma tako, kot nas uči Jezus Učenik in Odrešenik. Čeprav se morda zdi, da nasilje prevladuje, je resnica ta, da bolj kot je sila Božje Dobrote, Usmiljenja in Ljubezni učinkovita, bolj je tiha in subtilna ter Odrešujoča za vse ljudi. In največja Božja zapoved in najmočnejša sila na svetu je po Jezusovem Nauku ljubezen.

   Odgovori
2. Miro says:

   29. aprila, 2020 at 16:26

   MARIJA JE NAŠA DUHOVNA MATI, MATI CERKVE – HOČE NAM POMAGATI, DA V VIHARJIH TEGA ŽIVLJENJA NE BI ZGREŠILI VEČNEGA CILJA!

   Mož ribič je bil s svojim sinom ves dan na odprtem morju. Nastal je vihar, ki je preprečeval, da bi se mogla s čolnom približati obali. Znočilo se je. Oče in sin sta izgubila smer. Žena, ki je doma zaman čakala na njuno vrnitev, se je odločila za veliko žrtev. Treba je bilo napraviti velik ogenj, da ga bosta mož in sin videla in tako mogla veslati v pravo smer. Zažgala je domačo leseno hišo. Prav ta ogenj je možu in sinu pokazal pravo smer do obale. Tako ju je pogumna ljubezen žene in matere rešila.

   Marija je naša duhovna mati, mati Cerkve. Hoče nam pomagati, da bi prišli domov, da bi v viharjih tega življenja ne zgrešili svojega večnega cilja.

   V katakombah so našli svetilko, na kateri je upodobljena palma z enim samim velikim sadom, h kateremu leti jata golobov, da se nasiti. Palma je Marija, sad je njen sin Jezus, golobi smo kristjani.

   Jezuitski pater Rot, znameniti pridigar, je na stara leta večkrat ponavljal: »Starček sem, osemdeset let imam, a kljub temu še vedno potrebujem Mater.«

   Otroci, mladi, starejši, zdravi, bolni – vsi potrebujemo Mater Marijo. Ona je naša duhovna mati zato, ker je najprej Kristusova mati. Spočela, rodila in z ljubeznijo je skrbela za Jezusa Kristusa. Zdaj skrbi za to, da bi se Kristus rodil tudi v nas in rastel do polne starosti. Naša mati je tudi zato, ker nas je v bolečinah rodila na Kalvariji. V pesmi se z zaupanjem obračamo nanjo: »O Marija, naša ljuba Mati, sprejmi v milostno Srce verne vse, ki množice jih tvoje danes ti priporoče.«

   (vir: Nauči nas moliti, Vse Slovence k Bogu dvigaj, p. Anton Nadrah)

   MOLITEV K MATERI MARIJI

   O Marija,
   ti, ki si skrbno poslušala božjo postavo
   ter tako postala Odrešenikova mati
   in Kraljica miru,
   ozri se na vsa ljudstva sveta.
   Kakor si goreče molila
   v začetkih Cerkve,
   tako nam tudi danes izprosi
   živo zaupanje v tvojega Sina,
   iskreno medsebojno spoštovanje,
   velikodušno ljubezen do vseh
   in željo sodelovati pri božjih načrtih.
   Tvoji materinski ljubezni priporočamo
   vse naše slovenske družine
   doma in po svetu.
   Izprosi jim dar zvestobe, miru in ljubezni.
   Kot dobrohotna tolažnica
   vseh preizkušanih
   in mogočna pomočnica kristjanov
   zaceli vse skeleče rane našega naroda,
   da bomo živeli v popolnem sožitju
   in spravi.
   Daj, da bomo v vsem izpolnjevali
   zapovedi tvojega Sina
   in tako gradili nov svet pravičnosti,
   svobode in ljubezni. Amen

   O Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!

   Odgovori
3. Janez says:

   29. aprila, 2020 at 16:19

   Papež Frančišek: Mati Terezija je bila vse življenje velikodušna delivka Božjega usmiljenja za uboge in bolne v Kalkuti

   »Kdo more razločiti, kaj hoče Gospod?« (Mdr 9,13). To vprašanje iz Knjige modrosti, ki smo ga slišali v prvem berilu, nam in dobrote za nrikaže naše življenje kot skrivnost, katere ključ za razumevanje ni v naši lasti. Protagonista zgodovine sta vedno dva: z ene strani Bog, z druge pa ljudje. Naša naloga je, da zaznamo Božji klic in potem sprejmemo njegovo voljo. Toda, da bi jo sprejeli brez oklevanja, se vprašajmo: kakšna je Božja volja?« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo na Trgu sv. Petra potem, ko je Terezijo iz Kalkute razglasil za sveto.
   V istem modrostnem odlomku najdemo odgovor: »Ljudje so poučeni o tem, kaj ti je po volji (Mdr 9,18). Da bi preverili Božji klic, se moramo vprašati in razumeti, kaj mu je všeč. Preroki tolikokrat oznanjajo, kaj je všeč Gospodu. Njihovo besedilo najde posrečeno sintezo v izrazu: »Usmiljenja hočem in ne daritve« (Oz 6,6; Mt 9,13). Bogu je všeč vsako delo usmiljenja, saj v bratih, ki jim pomagamo, prepoznamo obličje Boga, ki ga nihče ne more videti (prim. Jn 1,18). Vselej, kadar se sklonimo k potrebam bratov, damo jesti in piti Jezusu; oblečemo, podpiramo in obiskujemo Božjega Sina (prim. Mt 25,40). S tem smo se konkretno dotaknili Kristusovega mesa.
   Poklicani smo torej, da v oprijemljivo govorico prevedemo to, kar kličemo v molitvi in izpovedujemo v veri. Dobrota nima alternative. Vsi, ki vstopijo v službo bratov – pa čeprav se tega ne zavedajo –, ljubijo Boga (prim. 1 Jn 3,16-18; Jak 2,14-18). Vendar pa krščansko življenje ni zgolj pomoč, ki jo nudimo v trenutku potrebe. Ko bi bilo tako, bi bilo to seveda lépo čutenje človeške solidarnosti, ki prinese neposredno olajšanje, bilo pa bi jalovo, ker bi bilo brez korenin. Zavzetost, ki jo zahteva Gospod, je – nasprotno – poklicanost za dejavno ljubezen, s katero vsak Kristusov učenec postavi v njegovo službo vse svoje življenje, da bi vsak dan rasel v ljubezni.
   V evangeliju smo slišali, da »so z Jezusom potovale velike množice« (Lk 14,25). Danes te »velike množice« predstavlja širni svet prostovoljstva, ki se je zbral tukaj ob jubileju usmiljenja. Vi ste tista množica, ki hodi za Učiteljem in ki njegovo oprijemljivo ljubezen do vsakega človeka dela vidno. Ponavljam vam besede apostola Pavla: »Tvoja dejavna ljubezen me je navdala z velikim veseljem in s tolažbo, o brat, kajti po tebi so se srca svetih odpočila« (Flm 7). Koliko src potolažijo prostovoljci! Koliko rok podprejo; koliko solza obrišejo; koliko ljubezni je izlite v skrito, ponižno in nesebično služenje! Tako hvalevredno služenje ponudi glas veri in izrazi usmiljenje Očeta, ki se tako približa tistim, ki so v potrebi.
   Hoditi za Jezusom je resna in obenem vesela naloga. Zahteva korenite odločitve in pogum, da prepoznamo božanskega Učitelja v najbolj ubogem in škartiranem od življenja in da stopimo v njegovo službo. Zato prostovoljci, ki služijo najbolj odrinjenim in potrebnim iz ljubezni do Jezusa, ne pričakujejo nobene zahvale in nobene usluge, ampak se temu odpovedujejo, ker so našli pravo ljubezen. Vsak od nas lahko reče, kakor mi je Gospod prišel naproti in se sklonil k meni v trenutku, ko sem ga potreboval, tako grem tudi jaz naproti Njemu in se sklanjam k tistim, ki so izgubili vero ali pa živijo, kot da Boga ne bi bilo, k mladim brez vrednot in idealov, k družinam v krizi, k bolnikom in jetnikom, k beguncem in pregnancem, k šibkim in izpostavljenim v telesu in duhu, k mladoletnikom, prepuščenim sebi, pa tudi k zapuščenim starostnikom. Kjerkoli se roka steguje po pomoč, da bi se človek postavil na noge, tam moramo biti navzoči, tam mora biti navzoča Cerkev, ki podpira in daje upanje. To govorim z živim spomniom na Gospodovo roko, ki se je stegnila k meni, ko sem ležal na zemlji.
   Mati Terezija je bila vse življenje velikodušna delivka Božjega usmiljenja in Božje Ljubezni, saj je bila vsem ubogim na voljo, tako da je sprejemala in branila človeško življenje, tudi nerojeno, zapuščeno in zavrženo. Zavzela se je za obrambo življenja, ko je nenehno oznanjala, da je »tisti, ki še ni rojen, najšibkejši, najmanjši, najbolj potreben usmiljenja.« Sklanjala se je nad bolne in umirajoče, ki so jih pustili umirati na robu ceste, in jim priznavala dostojanstvo, ki jim ga je dal Bog; njegov glas je dala slišati mogočnikom tega sveta, da bi priznali svojo krivdo za kriminalno revščino, ki so jo ustvarili oni sami. Usmiljenje je bilo zanjo »sol«, ki daje okus vsakemu njenemu delu, in »luč«, ki je razsvetljevala temo tistih, ki niso imeli več niti solza, da bi objokovali svojo revščino in trpljenje.
   Njeno poslanstvo na obrobjih mest in na obrobjih življenja ostaja v naših dneh kot zgovorno pričevanje Božje bližine najrevnejših med revnimi. Danes izročam to vidno podobo žene in redovnice vsemu svetu prostovoljstva: ona naj bo vaš zgled svetosti! Mislim, da bomo imeli težave reči ji sveta Terezija, saj je tako blizu nam, da jo bomo še naprej spontano klicali Mati Terezija. Ta neutrudna delavka usmiljenja naj nam pomaga, da bomo vedno bolj razumeli, da je edino merilo za naše ravnanje zastonjska ljubezen, osvobojena vsake ideologije in vsake vezi, ki se razliva na vse, ne glede na jezik, kulturo, raso ali vero. Mati Terezija je rada rekla: »Morda ne govorim njihovega jezika, lahko pa se nasmehnem.« Nosímo v srcu njen nasmeh in ga dajmo vsem, ki jih srečamo. Tako bomo odprli obzorja veselja in upanja tolikim ljudem, ki so izgubili zaupanje in potrebujejo razumevanje in nežnost. Pojdite in oznanjajte Jezusov Evangelij Ljubezni in Božjega Usmiljenja med ljudi.

   Papež Frančišek

   Od Jezusa je Mati Terezija dobila navodilo, da v Indiji skrbi za uboge in bolne. Šla je in celo življenje z Ljubeznijo in nesebično skrbela za vse uboge in bolne ter zavržene v Kalkuti. Ni se okužila, čeprav je pomagala zelo veliko bolnim revežem, ker ji je Jezus daroval zaradi njene Ljubezni do Boga in Ljudi čudežno imunost. MO je dobila NObelovo nagrado je sam0 rekla, hvala Bogu koliko denarja za moje reveže! Tako kot Pedro Opeka na Madagaskjarju je z Ljubeznijo in Dobroto ter Samaritanskim Usmiljenjem pokazala evangeljsko Cerkev Božje Ljubezni in Usmiljenja in kljub številnim oviram v Služenuu Bogu ter v Ljubezni do Boga stanovitno premagovala vse težave in nasprotovanja in tako vztrajala do smrti. Danes med verniki in ateisti v svetu uživa Mati Terezija ogromen ugled. Po njenem vzoru se bo morala reformirati tudi krščanska Cerkev, da bo postala Jezusova evangeljska Cerkev Božje Ljubezni, Dobrote in Usmiljenja, da se bo posodobila glede na potrebe in razvoj v družbi ter da se bo spet vrnila k Ljudem in se širila med ljudi, ki potrebujejo Usmiljenje, Tolažbo, Uteho, Ljubezen, Dobroto tako, kot je to delal Jezus. Brez Boga človek ne more nič narediti in živeti. Ker je Bog Ljubezen, mora to izkazovati tudi Cerkev, ki naj služi ljudem. Amen. Janez

   Odgovori
4. Janez says:

   29. aprila, 2020 at 15:58

   KAJ JE BOŽJA VOLJA?
   Božja volja je svoboda vračanja božje ljubezni. Bog Oče po Sinu s pomočjo Svetega Duha ves čas nagovarja ustvarjeno bitje, ki mu je namenil svet, k vračanju božje ljubezni. Vse, kar ni, kot bi bilo v raju, izhaja od človekovega zavračanja božje ljubezni. Če bi vsi sprejeli Božjo ljubezen, bi bil svet idealen. Popolno sprejemanje Božje ljubezni v popolni svobodi je Božja volja. Bog je vsemogočen predvsem v svojem odrekanju vsemogočnosti v odnosu do človeka. Človeka nagovarja kot Oče, predstavlja se mu kot Sin in pomaga mu kot Sveti Duh. Bog daje človeku življenje. Življenje je okoliščina svobode, ki omogoča svobodno vračanje ljubezni. Prisilno vračanje ljubezni, ne bi imelo nobene vrednosti. Ljubezen je smisel življenja. Svoboda je pogoj za smisel. Svoboda je velika vrednota in še večja odgovornost. Modernemu človeku je odgovornost svobode vedno bolj tuja. Svobodo jemlje kot pravico uresničevanja svojega ega. V tem pa tiči jedro zmote modernega človeka, ki se samouresničuje s kopičenjem moči, kopičenjem bogastva in si dovoljuje počenjati stvari, ki prizadevajo druge. Zakladi nebeškega kraljestva pa so povsem drugačni. Človeku je dana moč za pomoč sočloveku, za umivanje nog bližnjemu. Bogastvo dobrin mu je dano za deljenje kruha drugim. Svoboda mu je dana za izkazovanje ljubezni Bogu in drugim. Vendar je na svetu vse povsem drugače. Vsako odklanjanje odnosa ljubezni med ljudmi, povzroča čustvene zaplete, ki pomembno uravnavajo podzavestno ravnanje človeka. Zato se na svetu, kjer je zavračanja ljubezni več kot preveč, dogajajo tudi slabe stvari. Ne samo slabim, tudi dobrim ljudem se dogajajo. Človek se zato kot Job pritožuje Bogu. Tako pritoževanje izvira iz nerazumevanja temeljne okoliščine. Bog ne sodi. Sodimo si sami. Hujše življenjske preizkušnje omogočajo radikalnejše izkazovanje ljubezni. Človek pa za tako možnost ni hvaležen. Že na tem svetu bi imel rad raj, ki bi mu omogočil raj še na drugem svetu. V tem osnovnem grešnem nagnjenju se vsi zapletamo v odnose, na katere ne moremo biti ponosni. Življenje pa je namenjeno odnosom med ljudmi in odnosu ljudi do Boga.

   P.s. Zapomnil sem si, da je Božja volja, da se zveličam, da pridem v nebesa in da Bog gleda name že onkraj tega sveta. Na poti do cilja mu s svobodno voljo nenehno postavljam ovire, ko se zanašam nase, ko pozabljam nanj, ko grešim. A on me kljub temu lovi z vrvicami svoje neskončne ljubezni z eno samo željo: da se ob zadnji uri združiva. Zato Božji volji ne morem pripisovati nič slabega in negativnega, ker je Bog Ljubezen in Dobrota. To, da dopusti trpljenje na duši in telesu, da ne poseže v vsako bolezen s čudežnim ozdravljenjem, pa je skrivnost odrešenjskega načrta za vsakega posameznika. Spodbudno me je pogledal in rekel: »Nikoli ne prenehaj moliti zase in za druge. Ne utrudi se prositi tudi za čudež. Verjemi, da Bog uporabi vsako molitev, samo kje in kako, to mu prepusti. V suši pa mu izročaj svojo nemoč in ga kliči vanjo, da te bo dvignil.«

   IN KAJ JE NA KRATKO SMISEL ŽIVLJENJA ZA KRISTJANE?
   Smisel življenja je v tem, da se vzpostavi Božje kraljestvo na Zemlji, to je v tem, da egoistično, sovraštva polno, nasilno in nerazumno življenje nadomesti življenje ljubezni, usmiljenja, odpuščanja, bratstva, svobode in razuma tako, kot nas uči Jezus Učenik in Odrešenik. Čeprav se morda zdi, da nasilje prevladuje, je resnica ta, da bolj kot je sila Božje Dobrote, Usmiljenja in Ljubezni učinkovita, bolj je tiha in subtilna ter Odrešujoča za vse ljudi. In največja Božja zapoved in najmočnejša sila na svetu je po Jezusovem Nauku ljubezen.

   KAJ JE NEBEŠKO KRALJESTVO ? (kratek izvleček iz kateheze papeža Frančiška)
   Jezus se ne trudi, da bi razložil, kaj je Nebeško kraljestvo. Oznanja ga od začetka svojega evangelija. ‘Nebeško kraljestvo je blizu.’ Tudi danes je blizu za vser nas. Vendar ga nikoli naravnost ne pokaže, temveč posredno. Preko prilik in primer nam pusti, da ga zaslutimo. Pokaže pa na učinke, da je nebeško kraljestvo sposobno spremeniti svet; kot kvas, ki je skrit v testu, kot majhno in ponižno gorčično seme, ki pa postane veliko kot drevo. Po dveh prilikah, o katerih želimo razmišljati, lahko razumemo, da je Božje kraljestvo navzoče v Jezusu osebno. On je skriti zaklad in dragoceni biser. Razumljivo je kmetovo in trgovčevo veselje: našla sta! To je veselje vsakega od nas, ko odkrijemo Jezusovo bližino in navzočnost v našem življenju. To je navzočnost, ki spreminja bivanje in nas odpira za potrebe bratov. To je navzočnost, ki nas vabi sprejeti vsako drugo navzočnost, tudi tisto od tujca in begunca. Je sprejemajoča navzočnost, vesela navzočnost, rodovitna navzočnost. Tako je kraljestvo v nas.

   Božje kraljestvo se zakorenini v srce in tistemu, ki ga sprejme, podeli mir, svobodo in polnost življenja. Vsi mi hočemo mir, vsi mi hočemo svobodo, vsi mi hočemo polnost. Kako se to stori? Pusti, pravi Frančišek, da se Božja ljubezen, Božje kraljestvo, Jezusova ljubezen ukorenini v tvojem srcu in imel boš mir, imel boš svobodo in imel boš polnost.

   Božje kraljestvo je tu in naj vedno ostane med nami
   Kadar se ljudje med seboj imajo radi, se razumejo in se ljubijo,
   ko se spoštujejo, so strpni, si odpuščajo in se vzajemno osrečujejo,
   kadar ljudje medseboj prijazno govorijo, se poslušajo in slišijo,
   kadar se med seboj podajo roke in se objamejo,
   kadar se ljudje radi družijo in si pomagajo,
   kadar ljudje ustvarajo pogoje in možnosti za Božji Mir med seboj,
   kadar so ljudje veseli in radostni z odnosom, besedo in pogledom,
   kadar se ljudje zavzemajo za dobroto v velikih in malih stvareh,
   kadar se ljudje darujejo ljubezen, nasmeh, srečo, ubranost, dobro voljo, sočutje, človečnost za vse ljudi,
   tedaj je tu in bo vedno ostalo med nami Božje Kraljestvo.
   Ker smo ga z Božjo pomočjo in njegovim blagoslovom ljudje takega želeli in naredili med seboj.
   Kadar nam Vera in molitev ter zakramenti dejavno pomagajo tako, da smo dobri ljudje in kristjani,
   da si pomagamo in služimo drug drugemu,
   da spolnjujemo Božjo Voljo in Jezusov Evangelij Bogu v Čast in Veselje,
   ko bo na Zemlji zavladal Božji Mir, Dobrota, Ljubezen ter Usmiljenje,
   tedaj bo Božje kraljestvo lahko že tu med nami zdaj in za vekomaj
   ter ob koncu slednjih dni tudi za pravične v Nebeški Domovini.
   Gospod pridi in ostani z Nami vse dni,
   Da bomo spopnjevali Božjo Voljo in Živeli kot Jezus naš Odrešenik.

   Prirejeno in delno dopolnjeno po Prihajam k Tebi, molitve in premišljevanja, kapucini 1995.

   Odgovori
5. Hvala says:

   29. aprila, 2020 at 15:37

   PONIŽNOST

   JEZUS JE REKEL FAVSTINI KOWALSKI ,: (šesti dan)” DANES MI PRIVEDI KROTKE IN PONIŽNE VERNIKE IN OTROČIČE TER JIH POTOPI V MOJE USMILJENJE . TI SO NAJBOLJ PODOBNI MOJEMU SRCU; TOLAŽILI SO ME V BRIDKEM SMRTNEM TRPLJENJU. GLEDAL SEM NANJE KAKOR NA ZEMELJSKE ANGELE, KI BODO ČUVALI MOJE OLTARJE. NANJE IZLIVAM POTOKE MILOSTI.

   MOJO MILOST MORE SPREJETI SAMO PONIŽEN ČLOVEK; PONIŽNE OBDARJAM S SVOJIM ZAUPANJEM (Dn 1221)

   FAVSTINA JE REKLA:” RESNIČNO PONIŽNA IN KROTKA DUŠA
   ŽE TU NA ZEMLJI UŽIVA RAJ .
   VONJ NJENEGA PONIŽNEGA SRCA
   NAVDUŠUJE SAMEGA STVARNIKA

   Odgovori
6. Janez says:

   29. aprila, 2020 at 15:35

   »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,12).
   Božja oziroma Očetova volja (gr. thélema toû patrós / theoû) je, da bi se noben človek ne pogubil, temveč da bi živel odrešeno in dosegel večno življenje (Jn 6,39sl.).
   To je od vekomaj Božji odrešenjski načrt, ki pa se ne more uresničiti brez svobodne človekove privolitve. Prav zato je Božja volja prizorišče boja za človekovo svobodo ali suženjstvo: na strani prvega je Bog Oče, ki je po sklepu svoje volje »vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci« (Ef 1,5), na strani drugega pa hudobec satan, ki je skušnjavec, tožnik in lažnik in ki se »preoblači v angela luči« (2 Kor 11,14), da bi premamil človeka s ponudbo svoje lažne svobode. Čeprav je njegovo taktiko Jezus razkrinkal že na začetku svojega delovanja (Mt 4,1sl.), je njegova logika kljub temu premagala tudi prvega izmed dvanajsterih in ga je Jezus zato moral posvariti z najtršo besedo: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« (Mr 8,33). Tudi Božji Sin sam, čigar jed je, da izpolni voljo tistega, ki ga je poslal (Jn 4,34; 5,30; 6,38), se je moral v agoniji Getsemanija za Očetovo voljo boriti in se zanjo ponovno svobodno odločiti (Mt 26,42). Tudi za Petra in njegove tovariše do konca sveta, da bi jih satan ne imel v oblasti (Lk 22,31). Jezusov učenec je tisti, ki veruje, da je sreča in izpolnitev njegovega življenja v ljubeči Očetovi volji. Zato kristjan ne preneha moliti: »Zgôdi se tvoja volja« (Mt 6,10).

   Odgovori
7. Janez says:

   29. aprila, 2020 at 15:25

   Bog ljubi prav vsakega človeka
   Bog ljubi prav vsakega človeka, čeprav nas je danes na zemlji več kakor sedem milijard. Bog ljubi tudi najbolj propadle ljudi. Bog daje zemeljske dobrine krivičnim večkrat celo obilneje kakor pravičnim, ker hoče pravičnim s pomanjkanjem dobrin pomagati, da bi bolj zahrepeneli po nebeških dobrinah in bi se nanje bolje pripravili. Pravične prav zato, da bi duhovno napredovali, večkrat zadenejo težji križi kakor krivične. Bog naprej ve, da nekaterim grešnikom tudi pomanjkanje dobrin in različni križi ne bodo prinesli spreobrnjenja. Zato jim izkazuje zemeljske naklonjenosti. Tako Bog podarja svojo ljubezen vsakemu človeku, kakor je temu primerno. Ker smo končna in omejena bitja, Božjega delovanja dostikrat ne razumemo.

   V najlepši molitvi, ki nas jo je naučil Jezus, se obračamo na Boga z besedami: “Oče naš, ki si v nebesih” (Mt 6,9). Kristjani smo Božji otroci. To smo postali pri svetem krstu, ko smo se rodili iz vode in Svetega Duha (prim. Jn 3,5).
   Bog nas ljubi neskončno bolj kakor najboljši zemeljski oče. Jezus je rekel učencem: “Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga” (Jn 16,27). Božja ljubezen do nas je popolnoma nesebična. Bog ne more od nas ničesar pričakovati, česar že ne bi imel sam. Ljubi nas, ker nam hoče dobro.

   Božja ljubezen do nas je podobna tudi materini ljubezni. Kakor otrok ni s svojo ljubeznijo zaslužil materine ljubezni, tako mi s svojo ljubeznijo nismo zaslužili Božjo ljubezen. On nas vedno ljubi prvi in nas v svoji ljubezni vedno znova preseneča. Že v Stari zavezi Bog popisuje svoje ravnanje z izvoljenim ljudstvom s podobami, ki veljajo za matere:

   “Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, iz Egipta sem poklical svojega sina. Jaz sam sem Efraima učil hoditi, jemal sem jih na svoje lakte, pa niso spoznali, da skrbim zanje. Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni, bil sem jim kakor tisti, ki si vzdigujejo otroka k licu, počasi sem mu dajal jesti” (Oz 11,1–4). Seveda je Božja ljubezen neskončno bolj popolna od ljubezni še tako popolne zemeljske matere. Je popolnoma brezpogojna: “Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal” (Iz 49,15 s). Boga zanima vsak človek, vsaka človeška oseba, vsaka neumrljiva duša. Bog ljubi vsakega posebej. Ne zamenjuje nas med seboj. Pozna nas po imenu. Pozna našo zgodovino, stran za stranjo. V njej pozna vse vrstice in celo tisto, kar je med njimi. Z nami je na vsakem koraku, od zibelke do groba. Ljubi nas, čeprav ga mi ne ljubimo. Božje ljubezni smo deležni po delovanju Svetega Duha. Sv. Pavel uči, da “je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan” (Rim 5,5). Med sadove Svetega Duha šteje na prvem mestu ljubezen (Gal 5,22).

   V najlepši molitvi, ki nas jo je naučil Jezus, se obračamo na Boga z besedami: “Oče naš, ki si v nebesih” (Mt 6,9). Kristjani smo Božji otroci. To smo postali pri svetem krstu, ko smo se rodili iz vode in Svetega Duha (prim. Jn 3,5).
   Bog nas ljubi neskončno bolj kakor najboljši zemeljski oče. Jezus je rekel učencem: “Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga” (Jn 16,27). Božja ljubezen do nas je popolnoma nesebična. Bog ne more od nas ničesar pričakovati, česar že ne bi imel sam. Ljubi nas, ker nam hoče dobro. Amen. Janez

   Odgovori
8. Miro says:

   29. aprila, 2020 at 15:18

   GODUJE SV. KATARINA SIENSKA, DEVICA, CERKVENA UČITELJICA – VSEM TRPEČIM JE BILA PRAVI ANGEL TOLAŽBE!

   Danes Cerkev slavi god svete Katarine Sienske, device in cerkvene učiteljice. Zanjo je bilo značilno njeno iskreno prijateljstvo s Kristusom in njeno goreče prizadevanje za blagor Cerkve. Za to dvoje si moramo tudi mi prizadevati. V ta namen prosimo Jezusa za potrebne milosti. Najprej pa obžalujmo vse, kar je bilo v našem življenju narobe (iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

   http://svetniki.org/sveta-katarina-sienska-devica-in-cerkvena-uciteljica

   Sv. Katarina Sienska, prosi za nas!

   Odgovori
9. Miro says:

   29. aprila, 2020 at 15:15

   GODUJE SV. KATARINA SIENSKA, DEVICA, CERKVENA UČITELJICA – VSEM TRPEČIM JE BILA PRAVI ANGEL TOLAŽBE!

   Danes Cerkev slavi god svete Katarine Sienske, device in cerkvene učiteljice. Zanjo je bilo značilno njeno iskreno prijateljstvo s Kristusom in njeno goreče prizadevanje za blagor Cerkve. Za to dvoje si moramo tudi mi prizadevati. V ta namen prosimo Jezusa za potrebne milosti. Najprej pa obžalujmo vse, kar je bilo v našem življenju narobe (iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

   http://svetniki.org/sveta-katarina-sienska-devica-in-cerkvena-uciteljica

   Molitev k sv. Katarini Sienski:

   Sveta Katarina, ljubljena Kristusova zaročenka,
   ki te je Bog razsvetlil, da si postala svetovalka
   vere in resnice papežem, škofom in drugim
   uglednim ljudem v tvojem času; izprosi modrost
   pastirjem Cerkve pri vodenju božjega ljudstva;
   izprosi jim ljubezen, da bodo blažili rane ljudi v
   sedanjem času; izprosi jim pogum, da bodo
   neomajno kazali pot Resnice.

   Tvojemu srcu, popolnoma predanemu Jezusu,
   je bilo dano, da je znalo brati stvarnost življenja
   in sveta v Njegovih očeh in razumelo male in
   velike potrebe človeštva in Cerkve.

   Ti si prava božja žena; pomagaj tudi nam, da
   bomo gledali na življenje z božjimi očmi, da
   bomo mogli sprejeti prave in modre odločitve
   za nas in osebe, katere nam je zaupal Gospod.

   Sv. Katarina, prosim te, da posreduješ tudi zame
   pri Bogu v hudi življenjski stiski … in mi izprosiš
   potrebne milosti po presveti Božji volji.

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Preblažena Devica Marija, prosi za nas!
   Sv. Katarina Sienska, prosi za nas!

   http://svetniki.org/sveta-katarina-sienska-devica-in-cerkvena-uciteljica

   Odgovori
10. Miro says:

    29. aprila, 2020 at 12:59

    EVHARISTIJA JE SREDIŠČE ŽIVLJENJA CERKVE!

    Nespremenljivo bistvo tega zakramenta
    je v dejanju darovanja in hkrati
    v prejeti daritveni jedi – v Kristusu:
    to je, kolikor se je izročil Očetu
    in se kot jed izročil nam.
    (Karl Rahner)

    Evharistija ima univerzalno vrednost,
    ker ima Kristus človeško naravo,
    ki presega meje končne posamičnosti.
    (Enzo Lodi)

    Kakor je mene poslal živi Oče
    in jaz živim po Očetu,
    tako bo tudi tisti, ki mene jé,
    živel po meni.
    (Evangelij po Janezu)

    Evharistija je središče življenja Cerkve.
    (Katekizem katoliške Cerkve)

    Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    Odgovori