Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.001 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    10. aprila, 2023 at 12:29

    SPOROČITE BRATOM, NAJ GREDO V GALILEJO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 28,8-15)

    Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: »Pozdravljeni!« Oni dve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili. Tedaj jima je Jezus rekel: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.«

    Ko sta bili še na poti, so nekateri iz straže prispeli v mesto in sporočili vélikim duhovnikom vse, kar se je zgodilo. Ti so se zbrali s starešinami in se posvetovali. Vojakom so dali veliko denarja in dejali: »Recite: ›Ponoči so prišli njegovi učenci in so ga ukradli, ko smo spali.‹ In če bi to slišal upravitelj, ga bomo mi pomirili in dosegli, da boste brez skrbi.« In ti so vzeli denar in storili, kakor so jih poučili. Tako se je ta govorica razširila med Judi do današnjega dne.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+28%2C8-15&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Ženi srečata angela, ki jima pove, da Jezusa ni v grobu, ker je vstal. V njiju se mešata strah in veselje. Potem ga srečata in počastita. Nasprotniki so še vedno v strahu. Z velikonočno izkušnjo bom okrepil svojo šibko vero. Gospod, hvala za tvoje vstajenje, s katerim si mi pokazal, da Božja moč daleč presega človeško zlo in smrt. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Aleluja, Kristus je vstal!

    Odgovori
  2. Miro says:
    9. aprila, 2023 at 12:52

    NAGOVOR PAPEŽA FRANČIŠKA URBI ET ORBI NA VELIKO NOČ 2023

    Dragi bratje in sestre, Kristus je vstal!

    Danes oznanjamo, da je on, Gospodar našega življenja, »vstajenje in življenje« sveta (prim. Jn 11,25). Velika noč je, pasha, kar pomeni »prehod«, ker se je v Jezusu dovršil odločilni prehod človeštva: prehod iz smrti v življenje, iz greha v milost, iz strahu v zaupanje, iz zapuščenosti v občestvo. V njem, Gospodarju časa in zgodovine, bi rad rekel vsem z veseljem v srcu: blagoslovljeno veliko noč!

    Naj bo za vsakega od vas, dragi bratje in sestre, še posebej za bolne in uboge, za ostarele in za tiste, ki preživljajo trenutke preizkušnje in naporov, to prehod iz stiske v tolažbo. Nismo sami: Jezus, Živi, je z nami za vselej. Naj se veselita Cerkev in svet, ker se danes naši upi ne razbijajo več ob zidu smrti, ampak nam je Gospod odprl most proti življenju. Da, bratje in sestre, na veliko noč se je usoda sveta spremenila in prav na današnji dan, ki celo sovpada z najverjetnejšim datumom Kristusovega vstajenja, se lahko veselimo, ker po čisti milosti slavimo najpomembnejši in najlepši dan vse zgodovine.

    Kristus je vstal, resnično je vstal, kakor oznanjajo v vzhodnih Cerkvah. Ta »resnično« nam pove, da upanje ni privid, je resnica! In da popotovanje človeštva od velike noči dalje, zaznamovano z upanjem, bolj urno napreduje. To nam s svojim zgledom kažejo prve priče vstajenja. Evangeliji pripovedujejo o dobri naglici, s katero so na velikonočni dan »žene tekle oznanit učencem« (Mt 28,8). In potem ko je Marija Magdalena »tekla in prišla k Simonu Petru« (Jn 20,2), sta Janez in sam Peter »oba tekla skupaj« (prim. 4), da bi dospela do kraja, kjer je bil Jezus pokopan. In ko sta potem na velikonočni večer dva učenca srečala Vstalega na poti v Emavs, sta »nemudoma odšla« (Lk 24,33) in pohitela ter pretekla več kilometrov navkreber in v temi, ker ju je gnalo nezadržno velikonočno veselje, ki je gorelo v njunih srcih (prim. 32). Tisto isto veselje, zaradi katerega se Peter na obali Galilejskega jezera ob pogledu na vstalega Jezusa ni mogel zadržati v čolnu, ampak je takoj skočil v vodo, da bi hitro plaval njemu naproti (prim. Jn 21,7). Za veliko noč, skratka, se pot pospeši in postane tek, ker človeštvo vidi cilj svoje proge, smisel svoje usode, Jezusa Kristusa, in je poklicano, da pohiti naproti njemu, ki je upanje sveta.

    Urno rastimo tudi mi po poti vzajemnega zaupanja: zaupanja med ljudmi, med ljudstvi in narodi. Pustimo se presenetiti velikonočnemu veselemu oznanilu, luči, ki razsvetljuje mrak in temo, v katero se je svet prevečkrat znašel zavit.

    Urno presezimo spore in delitve ter odprimo svoja srca za potrebnejše. Urno pretecimo pota miru in bratstva. Veselimo se oprijemljivih znamenj upanja, ki dospejo k nam iz tolikih dežel, najprej iz tistih, ki nudijo pomoč in sprejemajo ljudi, ki bežijo od vojne in revščine.

    Vzdolž poti pa je še toliko kamnov spotike, ki naše hitenje proti Vstalemu delajo naporno in težavno. Nanj se obračamo s svojo prošnjo: pomagaj nam, da bomo lahko tekli proti tebi! Pomagaj nam, da bomo odprli svoja srca!

    Pomagaj ljubljenemu ukrajinskemu ljudstvu na poti proti miru in izlij velikonočno luč na rusko ljudstvo. Potolaži ranjene in tiste, ki so zaradi vojne izgubili svoje drage; in daj, da se bodo vojni ujetniki lahko vrnili živi in zdravi v svoje družine. Odpri srca vse mednarodne skupnosti, da se bo zavzela za dokončanje te vojne in vseh sporov, ki povzročajo prelivanje krvi, od Sirije dalje, ki še vedno čaka na mir. Podpiraj tiste, ki jih je prizadel silovit potres v Turčiji in Siriji. Molimo za tiste, ki so izgubili sorodnike in prijatelje in so ostali brez strehe nad glavo; naj prejmejo tolažbo od Boga in pomoč od družine narodov.

    Ta dan ti izročamo, Gospod, mesto Jeruzalem, prvo pričo tvojega vstajenja. Naj se v ozračju zaupanja in vzajemnega spoštovanja nadaljuje dialog med Izraelci in Palestinci, tako da bo mir zavladal v svetem mestu in v vsej regiji.

    Pomagaj, Gospod, Libanonu, ki še vedno išče ravnotežje in edinost, da bo premagal razprtije in bodo vsi državljani sodelovali za skupno dobro dežele.

    Ne pozabi na drago tunizijsko ljudstvo, še posebej na mlade in tiste, ki trpijo zaradi družbenih in gospodarskih težav, da ne bodo izgubili upanja in bodo sodelovali pri gradnji prihodnosti v miru in bratstvu.

    Ozri se na Haiti, ki že leta trpi hudo družbeno-politično in humanitarno krizo, in podpri zavzemanje političnih dejavnikov in mednarodne skupnosti pri iskanju dokončne rešitve tolikih težav, ki prizadevajo tako preizkušano prebivalstvo.

    Utrdi mirovne in spravne procese, ki so se jih lotili v Etiopiji in Južnem Sudanu, in daj, da bo prenehalo nasilje v Demokratični republiki Kongo.

    Podpiraj, Gospod, krščanske skupnosti, ki danes obhajajo veliko noč v izrednih okoliščinah, kot na primer v Nikaragvi in v Eritreji, in se spomni vseh tistih, ki jim je onemogočeno svobodno in javno izpovedovati svojo vero. Potolaži žrtve mednarodnega terorizma, zlasti v Burkini Faso, Maliju, Mozambiku in Nigeriji.

    Pomagaj Mjanmaru, da bo prehodil pota miru, in razsvetli srca odgovornih, da bodo trpeči Rohingyi dospeli do pravice.

    Potolaži begunce, izgnance, politične zapornike in migrante, še posebej najbolj ranljive, pa tudi vse, ki trpijo lakoto, revščino in boleče posledice trgovine z drogami, trgovine z ljudmi in vsakovrstnega suženjstva. Navdihni, Gospod, voditelje narodov, da noben človek ne bo diskriminiran in poteptan v svojem dostojanstvu; da se bodo ob polnem spoštovanju človekovih pravic in demokracije te družbene rane zacelile, da bo vedno poskrbljeno za skupni blagor državljanov, da bodo zagotovljeni varnost in potrebni pogoji za dialog in mirno sožitje.

    Bratje, sestre, tudi mi ponovno odkrijmo veselje do potovanja, pospešimo utrip upanja, vnaprej okušajmo lepoto nebes! Danes načrpajmo energijo, da bomo napredovali v dobrem naproti Dobremu, ki ne razočara. In če je, kakor piše neki starodavni oče, »največji greh ne verjeti v moč vstajenja« (Sv. Izak iz Niniv, Asketski govori, I,5), danes verujmo: »Vemo: Kristus je res vstal od mrtvih« (pesem slednica)! Verujemo vate, Gospod Jezus, verujemo, da se s teboj upanje spet rodi, da se pot nadaljuje. Ti, Gospodar življenja, opogumi naša pota in ponovi tudi nam, kakor si učencem na velikonočni večer: »Mir z vami!« (Jn 20,19.21).

    Prevedel br. Miran Špelič OFM

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/nagovor-papeza-franciska-urbi-et-orbi-na-veliko-noc-2023

    Aleluja, Kristus je vstal!

    Odgovori
  3. Miro says:
    9. aprila, 2023 at 8:36

    VELIKA NOČ GOSPODOVEGA VSTAJENJA

    VELIKA NOČ JE NAJPOMEMBNEJŠI KRŠČANSKI PRAZNIK, KER TA DAN PRAZNUJEMO NAJVEČJI ČUDEŽ IN TEMELJ NAŠE VERE, KI JE VSTAJENJE JEZUSA KRISTUSA OD MRTVIH. LETOS BOMO VELIKO NOČ OBHAJALI 9. APRILA 2023.

    Na začetku je bilo velikonočno izkustvo izkustvo srečanja: razkropljenim in prestrašenim učencem velikega petka se prikaže Jezus kot živ (prim. Apd 1,3). Grob, kraj smrti, z vstajenjem postane kraj upanja; ni več prostor, okrog katerega bi se zbirali, ampak kraj, na katerem se vse šele začenja. Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Odrešenje odpira možnost za uresničitev posameznikove osebne svobode, s pomočjo katere lahko človek v polnosti živi prejete talente ter dokazuje, da je življenje z Bogom močnejše od smrti.

    Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal svojo smrt in vstajenje od mrtvih, ki bo pomenila osvoboditev od brezupnega položaja človeka v končnem zemeljskem življenju. Jezusova obuditev od mrtvih opredeli zgodovino sveta kot poslednjo zgodovino, ki skriva v sebi pričakovanje novega stvarstva. Kristus vstane in zavzame dejaven odnos do svoje zgodovine in zgodovine tistih, za katere se je daroval v smrt. Velikonočni dogodek je zmagoslavje svobode, milosti in ljubezni.

    Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje zaradi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost.[5] Dva učenca na poti v Emavs sta ga prepoznala po lomljenju kruha (prim. Lk 24,13–35).

    Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. Čeprav k razumevanju verske resnice pripomorejo številni materialni dokazi, je vera v Kristusovo vstajenje sad vzgoje in osebne duhovne poti. Po starodavni slovenski navadi po župnijah potekajo vstajenjske procesije z Najsvetejšim v različnih oblika h v jutranjih urah.

    ALELUJA

    Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražamo z vzklikom aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah, kar pomeni: slavite Jahveja, to je Boga. Alelujo pojemo pred evangelijem, ki je veselo oznanilo. Aleluja je star bogoslužni vzklik v čast in hvalo Jahveju, ki se pogosto nahaja na začetku in na koncu psalmov.

    Veselje ob veliki noči je težko izraziti z eno samo besedo, zato se beseda aleluja večkrat ponavlja kot refren. Pred največjim Jezusovim čudežem, vstajenjem od mrtvih, človeške besede ne zadoščajo. Petje aleluje je podobno vriskanju planinca v gorah, ki se na tak način veseli čudovitega sončnega vzhoda. Občutij srca ne izpove z besedami, ampak jih izrazi z vriskanjem. Podobno se zgodi kristjanu: ob pogledu na Sonce – Jezusa Kristusa, ki je vzšlo nad temo velikega petka, ne najde pravih besed. Ostane mu samo jecljajoča, začudena, vesela aleluja.

    Staro ime za veliko noč je pasha, ki pomeni prehod v Božje mesto, na čigar ulicah se poje aleluja (prim. Tob 13,18). Pride ura, ko bo tudi v temine našega življenja posijalo neminljivo sonce in bomo peli večno alelujo.

    VELIKONOČNI PONEDELJEK

    Na velikonočni ponedeljek želimo kristjani utrditi našo vero v vstalega Jezusa tako, da veselo novico o vstajenju delimo s prijatelji in se skupaj z njimi veselimo. Kakor sta učenca na poti v mesto Emavs razpravljala o Kristusovem vstajenju in ga prepoznala po lomljenju kruha, tako smo kristjani povabljeni, da živimo veliko noč v vsakdanjem življenju s spominjanjem na zmago življenja. Zaradi letošnje epidemije tradicionalni obiski na ta dan odpadejo in jih lahko nadomestimo s klicem ali prazničnim sporočilom.

    VELIKONOČNA PRIPOVED

    Najvišje razodetje Očeta je prav velikonočni dogodek. Tako velikonočni dogodek razodeva Boga Očeta. Oče je tisti, ki je izročil Sina iz ljubezni do sveta (prim. Jn 3,16; Rim 8,32; izrazi »božjega pasiva«, kot Mr 9,31 itd.); on je tisti, ki je obudil Sina in dal njemu in prek njega ločenim in oddaljenim grešnikom Duha sprave in življenja (prim. Apd 2,24; prim. tudi Rim 1,4; 5,8; Ef 2,4–6; Kol 2,13; itd). (C. Sorč, Troedini Bog, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina, 2003, 154). Velikonočni dogodek torej razodeva Boga Sina. Sin je tisti, ki se je izročil v smrt iz ljubezni do grešnikov zaradi pokorščine Očetu (Gal 2,20; Ef 5,2; 5,25 itd). On je tisti, ki je vstal (Mr 16,6; Mt 27,64; 28,67; Lk 24,34; 1 Tes 4,14 itd.) in se izkazal živega (prim. Apd 1,3) ter razlil na vse človeštvo Duha, ki ga je bil sam prejel od Očeta (Apd 2,32 s.; Jn 14,16; 15,26 itd.) (C. Sorč, Troedini Bog, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina, 2003, 161).

    Velikonočna pripoved o Jezusovem življenju je veselo oznanilo o Očetu, ki po Sinu in v Svetem Duhu stopa v človeško zgodovino, da bi ljudje stopili v življenje same Svete Trojice. »Spomin« na življenje Jezusa iz Nazareta in izkustvo, ki so ga imeli učenci z njim, postane v luči velike noči »trinitarični evangelij«, tj. veselo oznanilo o Očetu, ki se nam po Sinu in v Svetem Duhu podarja, nas odrešuje in nas vabi v življenjsko območje troedinega Boga. (C. Sorč, Sveti Duh, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina, 2003, 491).

    KRISTUS JE VSTAL OD MRTVIH

    Ena sama »velikonočna skrivnost«, Jezusova smrt in vstajenje (KKC 638), je »srčika« naše vere. Kakor se je resnično zgodila Jezusova smrt, tako tudi njegovo vstajenje. Vstali se je sicer prikazal samo pred izbranimi pričami, medtem ko so ga vsi v eruzalemu mogli videti umreti na križu. Vendar je njegovo vstajenje dogodek, ki je zapustil zgodovinsko ugotovljive sledi. Prva sled je prazen grob (KKC 640). Jezusovi učenci niti en dan ne bi mogli v Jeruzalemu govoriti o njegovem vstajenju, če očitno dejstvo praznega groba ne bi bilo vidno. (C. Sorč, Sveti Duh, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina, 2003, 465).

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/velika-noc-gospodovega-vstajenja2023

    Aleluja, Kristus je vstal od mrtvih!

    Odgovori
  4. Miro says:
    8. aprila, 2023 at 22:35

    SVETI OČE MED VIGILIJO: VRNIMO SE V GALILEJO PRVEGA SREČANJA TER VSTANIMO V NOVO ŽIVLJENJE

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE V SOBOTO, 8. APRILA 2023, VODIL VELIKONOČNO VIGILIJO V BAZILIKI SV. PETRA, MED KATERO JE KRSTIL OSEM KATEHUMENOV. OD TEH SO TRIJE IZ ALBANIJE, DVA IZ ZDA, PO EDEN PA IZ ITALIJE, NIGERIJE IN VENEZUELE. MED HOMILIJO JE SVETI OČE POVABIL: »VRNIMO SE V GALILEJO, VSAK NAJ SE VRNE V SVOJO GALILEJO, V GALILEJO PRVEGA SREČANJA, IN VSTANIMO V NOVO ŽIVLJENJE!«

    Papež Frančišek

    Noč se bliža koncu in prižigajo se prve luči zore, ko se žene napotijo proti Jezusovemu grobu. Gredo negotovo, izgubljeno, s srci, ki ga para bolečina zaradi smrti, ki je vzela Ljubljenega. Ko pa so prišle do tistega kraja in videle prazen grob, so spremenile smer, zamenjale so pot; zapustile so grob in tekle, da bi učencem oznanile novo pot: Jezus je vstal in jih čaka v Galileji. V življenjih teh žena se je zgodila Pasha, kar pomeni prehod: pravzaprav so prešle od žalostne poti proti grobu k veselemu teku k učencem, da bi jim povedale ne le, da je Gospod vstal, ampak da obstaja tudi cilj, ki ga je treba doseči takoj, Galileja. Srečanje z Vstalim je tam, tja vodi vstajenje. Ponovno rojstvo učencev, vstajenje njihovih src gre skozi Galilejo. Stopimo tudi mi na to pot učencev, ki gre od groba v Galilejo.

    Žene, pravi evangelij, »so prišle pogledat grob« (Mt 28,1). Mislijo, da je Jezus na kraju smrti in da je vsega za vedno konec. Včasih se tudi nam zgodi, da mislimo, da veselje srečanja z Jezusom pripada preteklosti, medtem ko v sedanjosti poznamo predvsem zapečatene grobove: naših razočaranj, naših zagrenjenosti in našega nezaupanja, grobove tistega »nič več se ne da narediti«, »stvari se ne bodo nikoli spremenile«, »bolje je živeti iz dneva v dan«, ker »ni nobene gotovosti glede jutrišnjega dne«. Če je tudi nas stisnila bolečina, potlačila žalost, ponižal greh, zagrenil kak neuspeh ali nas nadlegovala skrb, smo tudi mi izkusili grenkobo utrujenosti in videli, kako je ugasnilo veselje v naših srcih.

    Včasih smo preprosto začutili napor vsakdanjega življenja, utrujeni od osebnega tveganja pred gumijastim zidom sveta, kjer se zdi, da vedno prevladujejo zakoni najbolj prebrisanih in najmočnejših. Včasih smo se počutili nemočni in malodušni pred močjo zla, ob konfliktih, ki trgajo odnose, pred logiko preračunljivosti in brezbrižnostjo, ki se zdi, da vladata družbi, pred rakom korupcije, ki jo je ogromno, širjenjem krivice, pred ledenimi vetrovi vojne. In morda smo se znašli iz oči v oči s smrtjo, ker nam je vzela blago prisotnost naših dragih ali ker nas je oplazila v bolezni ali nesreči, in smo zlahka postali plen razočaranja in je presahnil vir našega upanja. Tako se zaradi teh ali drugačnih situacij naše poti, vsak pozna svoje, ustavijo pred grobovi in ostajamo negibni v joku in obžalovanju, sami in nemočni ponavljamo svoje »zakaje«. Gre za verigo »zakajev«.

    Ženi pa ob veliki noči ne ostaneta ohromljeni pred grobom, ampak, pravi evangelij, sta »hitro zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem« (v. 8). Prinašata novico, ki bo za vedno spremenila življenje in zgodovino: Kristus je vstal! (prim. v. 6). Istočasno ohranjata in posredujeta Gospodovo priporočilo, njegovo povabilo učencem, naj gredo v Galilejo, ker ga bodo tam videli (prim. v. 7). Bratje in sestre, danes se vprašajmo: »Toda kaj pomeni iti v Galilejo?« Dve stvari: po eni strani iziti iz zaprtosti dvorane zadnje večerje, da bi šli v pokrajino, kjer živijo pogani (prim. Mt 4,15), stopiti iz skritosti, da bi se odprli poslanstvu, uiti strahu, da bi hodili proti prihodnosti. Po drugi strani pa in to je zelo lepo, pomeni vrniti se k izvirom, kajti prav v Galileji se je vse začelo. Tam je Gospod prvič srečal in poklical učence. Iti v Galilejo torej pomeni vrniti se k prvotni milosti, ponovno pridobiti spomin, ki obnavlja upanje, »spomin na prihodnost«, s katerim nas je zaznamoval Vstali.

    Kaj nam torej stori Gospodova velika noč? Spodbudi nas, da gremo naprej, da stopimo iz občutka poraza, da odvalimo kamen z grobov, v katere pogosto zapremo upanje, da z zaupanjem gledamo v prihodnost, ker Kristus je vstal in spremenil smer zgodovine; da bi to storili, nas Gospodova velika noč popelje nazaj v našo milostno preteklost. Vrača nas v Galilejo, tja, kjer se je začela zgodovina naše ljubezni z Jezusom, kjer je prvi klic. Zahteva, naj podoživimo tisti trenutek, tiste okoliščine, tisto doživetje, v katerem smo srečali Gospoda, ko smo izkusili njegovo ljubezen ter prejeli nov in svetal pogled nase, na stvarnost, na skrivnost življenja. Bratje in sestre, da bi znova vstali, ponovno začeli, se spet odpravili na pot, se moramo vedno vrniti v Galilejo, to je, da se ne vračamo k abstraktnemu, idealnemu Jezusu, ampak k živemu, konkretnemu in utripajočemu spominu na prvo srečanje z Njim. Da, da bi hodili, se moramo spominjati, da bi imeli upanje, moramo gojiti spomin. To je povabilo: spominjaj se in hodi! Če si boš povrnil svojo prvo ljubezen, začudenje in veselje srečanja z Bogom, boš šel naprej. Spominjaj se in hodi.

    Spominjaj se svoje Galileje in hodi proti svoji Galileji. Obstaja »kraj«, kjer si osebno spoznal Jezusa, kjer On zate ni ostal zgodovinska osebnost kot drugi, ampak je postal oseba življenja. Ne oddaljeni Bog, ampak Bog, ki je blizu, ki te pozna bolje kot kdor koli drug in te ljubi bolj kot kdorkoli drug. Brat, sestra, spominjaj se Galileje, svoje Galileje: tvojega klica, tiste Božje Besede, ki je v določenem trenutku spregovorila prav tebi; tistega močnega izkustva Duha, največjega veselja odpuščanja, ki si ga občutil po spovedi, tistega močnega in nepozabnega trenutka molitve, tiste luči, ki se je prižgala v notranjosti in spremenila tvoje življenje, tistega srečanja, tistega romanja … Vsakdo pozna svojo Galilejo. Vsak izmed nas pozna svoj kraj notranjega vstajenja, tistega začetnega, temeljnega, ki je spremenilo zadeve. Ne moremo ga pustiti v preteklosti. Vstali nas vabi, naj gremo tja, da bomo obhajali veliko noč. Spominjaj se svoje Galileje, spomni se je, oživi jo danes. Vrni s k prvemu srečanju. Vprašaj se, kakšno je bilo in kdaj je bilo, obnovi njegove okoliščine, čas in kraj, podoživi čustva in občutke, oživi njegove barve in vonje. Kajti takrat, ko si pozabil na to prvo ljubezen, ko si pozabil tisto prvo srečanje, je začel legati prah na tvoje srce. Doživel si žalost in tako kot za učence se je vse zdelo brezupno, s kamnom za zapečatenje upanja. Brat, sestra, vendar pa vas danes moč velike noči vabi, da odvalite skale razočaranja in nezaupanja. Gospod, ki je vešč prevračanja nagrobnikov greha in strahu, želi osvetliti tvoj sveti spomin, tvoj najlepši spomin, aktualizirati prvo srečanje z Njim. Spominjaj se in hodi. Vrni se k Njemu, ponovno odkrij milost Božjega vstajenja v tebi, vrni se v Galilejo, vrni se v svojo Galilejo!

    Bratje, sestre, pojdimo za Jezusom v Galilejo, srečajmo ga in ga častimo tam, kjer čaka na vsakega izmed nas. Poživimo lepoto tistega trenutka, ko smo ga potem, ko smo odkrili, da je živ, razglasili za Gospoda našega življenja. Vrnimo se v Galilejo, vsak naj se vrne v svojo Galilejo, v Galilejo prvega srečanja, in vstanimo v novo življenje!

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/papez-francisek-med-vigilijo-vrnimo-se-v-galilejo-prvega-srecan.html

    Aleluja, Kristus je vstal!

    Odgovori
    • Miro says:
      9. aprila, 2023 at 13:11

      PRIDIGA NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA PRI SVETI MAŠI NA VELIKONOČNO VIGILIJO

      DRAGI BRATJE IN SESTRE. PO VELIKI SOBOTI, V KATERI SMO ČASTILI JEZUSA V GROBU, V BOŽJEM GROBU – KAKO ČUDNA JE PRAVZAPRAV TA BESEDA – NAS JE NOCOJ BOGOSLUŽJE CERKVE POVABILO K OBHAJANJU VELIKONOČNEGA BDENJA. OBHAJAMO VELIKONOČNO VIGILIJO, ZA KATERO JE SV. AVGUŠTIN V SVOJEM GOVORU REKEL, DA JE „MATI VSEH VIGILIJ“.

      To je noč bedenja za Gospoda. To je noč, v kateri ne dovolimo, da bi nas tema preplavila, da bi nas prekrila, da bi nas posrkala vase, ampak slišimo Jezusovo povabilo: „Ostanite tukaj in bedite z menoj!“ (Mt 26,38). Pa tudi njegovo svarilo: „Bedite in molíte, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno“ (Mt 26,41).

      Ne gre za noč, v kateri ne sebi in ne drugim ne dokazujemo svojih moči in ne svoje pripravljenosti premagati temo in spanec. Za nobeno dokazovanje ne gre. Pač pa želimo v tej milostni noči, kakor smo slišali v hvalnici velikonočni sveči, ob Božji besedi tudi mi prepotovati zgodovino poti, ki jo je Bog hodil in jo hodi s človekom.

      Več o pridigi nadškofa Stanislava Zoreta na:

      https://katoliska-cerkev.si/pridiga-nadskofa-stanislava-zoreta-pri-sveti-masi-na-velikonocno-vigilijo2023

      NA TEJ SPLETNI STRANI SI LAHKO PREBERETE TUDI VELIKONOČNE PRIDIGE DRUGIH SLOVENSKIH ŠKOFOV.

      Aleluja, Kristus je vstal!

      Odgovori
  5. Hvala says:
    8. aprila, 2023 at 22:21

    KRISTJANI SMO V ODNOSU DO TRPLJENJA IN KRIŽA ŽAL ZELO PODOBNI NEVERNIM

    Odgovori
    • Hvala says:
      8. aprila, 2023 at 22:29

      VELIKI PETEK, KRIŽ OZKE POTI V ŽIVLJENJE

      TRPLJENJE NAŠEGA GOSPODA

      KRIŽ ZLORABLJENJE DOBROTE, KRIŽ RAZPETOSTI, KRIŽ PREPUŠČANJA IN POTI, KRIŽ NEKORISTI IN PREROŠTVA, KRIŽ OPREDELITVE IN ODLOČITVE, KRIŽ UMIRANJA, KRIŽ TIHOTE IN MOLKA

      ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

      Tisti čas je Jezus s svojimi učenci odšel čez potok Cédron; tam je bil vrt, v katerega so šli on in njegovi učenci. Tudi Juda, ki ga je izdal, je vedel za ta kraj, kajti Jezus se je tam večkrat sešel s svojimi učenci. Juda je torej vzel četo in služabnike vélikih duhovnikov in farizejev ter jih privedel tja z baklami, svetilkami in orožjem. Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim dejal: »Koga iščete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazaréčana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel ›Jaz sem,‹ so stopili nazaj in padli na tla. (Jn 18,1-19,42)

      Križ ozke poti v življenje
      Ne vem zakaj, vendar se zdi, da kristjani nikakor ne sprejmemo logike križa. A kot smo razmišljali včeraj, je prav križ temelj evharistije in duhovništva. Je izvir vsega. Ni evharistije in ni duhovništva brez velikega petka. A kristjani smo v odnosu do trpljenja in križa žal zelo na podobni nevernim. Mogoče križ sprejemamo šele takrat, ko je resnično težak, ko gre za preizkušnjo v življenju, za hudo bolezen, izgubo najdražjih ipd. Takrat se zdi, da nam je razumljivo, da je križ del življenja in da ga je potrebno sprejeti. Vendar Jezus govori o križu, kot nečem, kar vsak dan naložimo na svoja ramena in nosimo za njim. Zakaj? Zato ker sta v življenju le dve poti: ozka in strma v življenje, ter široka in položna v pogubo. Iti v življenje je torej mogoče le s sprejemanjem križa. Zato nam tudi Jezus sam daje zgled, ko pred križem ne zbeži. Pomislimo, koliko lažje bi lahko živel, če bi ne naložil nase križev, o katerih smo razmišljali ves postni čas.

      Poglejmo križe kot so nam jih ponujali evangeliji postnih nedelj:

      Križ zlorabljene dobrote
      Jezus ozdravi gobavega (Mr 1,40-45), gobavi pa ga niti ne posluša, niti se mu ne pride zahvalit. Kdor hoče delati dobro, bo nujno doživljal tudi izigranost – križ zlorabljene dobrote.

      Križ razpetosti
      Jezus gre v puščavo, biva med zvermi, se posti, hudič ga skuša, angeli mu strežejo (Mr 1,12-15). Duhovno življenje je neprestan spopad med hudičem in Bogom, med zvermi in angeli. Ni se mogoče izogniti razpetosti, potrebno jo je nositi – križ razpetosti.

      Križ prepuščanja in poti
      Ko se Jezus na gori spremeni, bi apostol Peter postavil tri šotore (Mr 9,2-10). Ostal bi tam in nikoli ne sestopil z gore. Jezus pa nas vabi na pot, da svoje življenje izročamo v njegove roke in hkrati vztrajno hodimo po poti svetosti.

      Križ nekoristi in preroštva
      Jezus graja farizeje in pismouke, da so iz hiše njegovega Očeta naredili tržnico. Splete bič in razžene menjalce in prodajalce (Jn 2,13-25). S tem si zapravi kakršno koli priložnost, da bi bil priljubljen. Napoveduje svojo smrt in postavitev novega templja, česar pa ne more dokazati prej, preden ne umrje. Tako nosi križ nekoristi in preroštva. Vsak, kdor hoče biti njegov učenec, mora nositi takšen križ, kajti zvestoba evangeliju je pogosto zelo ‘nekoristna’. Križ preroštva pa je v pogledu v prihodnost, v katero kristjan zre, ne more pa je dokazati.

      Križ opredelitve in odločitve
      Nikodem pride k Jezusu (Jn 3,14-21). Težko mu je, ker se mora odločiti in tvega izločenost iz duhovniške vrste. A opredeliti in odločiti se je potrebno, če hoče slediti Resnici. Tudi ti moraš sprejeti križ opredelitve in odločitve, če hočeš iti za Jezusom.

      Križ umiranja
      Jezus govori o nujnosti umiranja sebi, če hoče izpolniti Očetovo voljo (Jn 12,20-33). Umreti sebi je tako temeljno za kristjana, kakor je umiranja bistveno za zrno, če hoče obroditi sad.

      Križ tihote in molka
      Jezus pred Pilatom molči (Mr 14,1-15,47). Dovolj je govoril, sedaj mu preostane samo še križ tihote in molka. Tihote, ko je potrebno zreti skrivnost Očetove volje. Molka, ko ni mogoče ničesar dopovedati, je potrebno molčati. To je ponižnost – ko celo Beseda umolkne. Križ tihote mora nositi tisti, ki hoče biti zvest svojemu Učitelju.

      Ko pogledamo na Jezusa na križu, nam mora biti jasno: Končal je na križu, ker je hotel priti v življenje. Še več, končal je na križu, ker želi, da bi v življenje stopali tudi mi. Brez križa ta pot ni mogoča. Polno življenje zahteva vsakdanji napor, prizadevanje za dobro. Kakor nam je jasno, da se brez muje še čevelj ne obuje, nam mora postati jasno, da brez sprejemanja vsakdanjih križev, ne moremo hoditi po ozki poti v življenje.

      Naj nam bo torej veliki petek povabilo, da se ne otepamo križev, ki jih zahteva ljubezen. Napor življenja naj nam ne bo odveč. Brez duhovnega napora, brez križa ni pravega življenja, ne moremo biti Jezusovi učenci.

      https://mirenski-grad.si/sl/evangelij-in-pridiga/21-veliki-petek-kriz-ozke-poti-v-zivljenje/

      Odgovori
  6. Miro says:
    8. aprila, 2023 at 16:42

    VELIKONOČNO VOŠČILO SLOVENSKIH ŠKOFOV 2023

    »JAZ SEM Z VAMI VSE DNI, DO KONCA SVETA« (Mt 28,20)

    DRAGI BRATJE IN SESTRE V KRISTUSU! PRAZNUJEMO NAJLEPŠI IN NAJVEČJI PRAZNIK ČLOVEŠTVA, PRAZNIK ZMAGE ŽIVLJENJA NAD SMRTJO, PRAZNIK VELIKE NOČI. JEZUS JE SVOJE UČENCE ŽE PRI ZADNJI VEČERJI POVABIL, DA JIH BO PO VSTAJENJU PRIČAKAL NA GORI V GALILEJI. TAM SE JIM BODO ODPRLE OČI, DA BODO LAHKO VIDELI DLJE IN SPOZNALI POMEN DOGODKOV, KI SO SE ZGODILI V JERUZALEMU.

    Gora je bila že v Stari zavezi kraj, kjer se Bog razodene Mojzesu in mu izroči deset besed, da bi lahko človeštvo živelo v zavezi miru s Stvarnikom in med seboj. Na gori in ob njej so se preroki in ljudstvo učili prepoznavati njegovo moč in lepoto, ki jih presega, a vendar privlači, ker v njej slutijo tudi svoj lastni izvor in cilj. Tri od svojih učencev je Jezus pred trpljenjem popeljal na goro, kjer jih je pokril oblak in so v njem zaslišali glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, ki sem ga vesel. Njega poslušajte«. Prepoznali so Boga kot Očeta, ki mu je mar za vsakega od njih.

    Pot na goro in spust z nje je podoba človeškega življenja. Pomaga nam razumeti velikonočno skrivnost. Bog ne odpravlja trpljenja in smrti, obsije pa z lučjo ti dve skrivnosti človeškega bivanja. Ta luč je njegov klic in obljuba, da bo z nami vse dni do konca sveta. Vendar ne v obliki sile in moči, pred katero bi moral človek trepetati, ampak v podobi bližine in lepote, v kateri se človek počuti ljubljen in varen. Z vstopom Božjega Sina v človeško smrt, sta tudi smrt in trpljenje postala del poti iz starega v novo, iz človeškega v Božje. Po tej poti ne hodimo sami, ampak v tesni navezi z Njim, ki pozna pot in gleda cilj.

    Dragi bratje in sestre, to vero v moč in lepoto Božjega življenja želimo škofje deliti z vsemi prebivalci naše domovine ter z vsemi rojaki v zamejstvu in po svetu. Naj veselje velikonočnega praznika okrepi vse ostarele, bolne in osamljene, vse begunce in nemočne ter vse, ki ste daleč. Kristus je vstal in živi za vse. Aleluja!

    Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž,
    Celjski škof

    https://katoliska-cerkev.si/velikonocno-voscilo-slovenskih-skofov-2023

    Odgovori
  7. Miro says:
    8. aprila, 2023 at 14:24

    NAPROTI JIMA JE PRIŠEL JEZUS IN REKEL: »POZDRAVLJENI!« ONI DVE STA PRISTOPILI, MU OBJELI NOGE IN SE MU POKLONILI. TEDAJ JIMA JE JEZUS REKEL: »NE BOJTA SE! POJDITA IN SPOROČITA MOJIM BRATOM, NAJ GREDO V GALILEJO; TAM ME BODO VIDELI.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 28,1-10)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+28%2C1-10&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    VELIKA SOBOTA

    Ženi neseta dišave h grobu, vendar se bojita, da bo njuna pot zaman, saj velik kamen zapira vhod v grob. Pot teh dveh žena je tudi naša pot; podobna je poti rešenja, ki smo jo podoživeli ta večer. Zdi se, da se bo na njej vse raztreščilo ob kamen: lepota stvarstva nasproti tragediji greha; osvoboditev iz suženjstva nasproti nezvestobi zavezi; obljube prerokov nasproti žalostni ravnodušnosti ljudstva. Tako je tudi v zgodovini Cerkve ter v zgodovini vsakega izmed nas: zdi se, da storjeni koraki nikoli ne dosežejo cilja. Tako se lahko prikrade ideja, da je razočaranje upanja temni zakon življenja.

    Vendar pa danes odkrijemo, da naša pot ni zaman, da ne udari ob kamen, ki je pred grobom. En stavek pretrese ženi in spremeni zgodovino: Ni ga tukaj, vstal je kakor je rekel!

    Lahko se vprašamo ob tem zakaj mislimo, da je vse brez smisla, da nihče ne more odvaliti naših kamnov? Velika noč je praznik odstranjevanja kamnov. Bog odstranjuje najtrše kamne, na katerih se lomijo upanja in pričakovanja: smrt, greh, strah, posvetnost. Človeška zgodovina se ne konča pri kamnu pred grobom, saj danes odkrije ‘živi kamen’ vstalega Jezusa. Mi, kot Cerkev, smo sezidani na Njem in tudi takrat, ko izgubimo pogum, ko smo skušani, da bi vse sodili na podlagi naših neuspehov, On pride, da bi stvari naredil nove, da bi postavil na glavo naša razočaranja. Vsakdo je ta večer poklican ponovno najti v Živečem tistega, ki s srca odstranjuje najtežje kamne. Predvsem se vprašajmo: kateri je moj kamen, ki ga je potrebno odvaliti, kako se imenuje?

    Pogosto je kamen, ki preprečuje upanje, kamen nezaupanja. Ko se da prostor ideji, da gre vse narobe in da slabemu nikoli ni konca, se vdamo in verjamemo, da je smrt močnejša od življenja ter postanemo cinični in posmehljivi, prinašalci nezdrave malodušnosti. Kamen na kamen gradimo znotraj nas spomenik nezadovoljstvu, grob upanja. S tem, ko se pritožujemo nad življenjem, storimo, da življenje postane odvisno od pritoževanj in duhovno bolno. Tako se prikrade neke vrste psihologija groba: vsaka stvar se konča tam, brez upanja, da bi odšla od tam živa. Vendar Gospod ne prebiva v sprijaznjenosti. Vstal je, ni ga tam; ne išči ga tam, kjer ga ne boš nikoli našel: ni Bog mrtvih, ampak živih. Ne pokoplji upanja!

    Obstaja še drug kamen, ki pogosto zapečati srce: kamen greha. Greh zavaja, obljublja lahke in takojšnje stvari, blaginjo in uspeh, vendar pa potem v notranjosti pušča osamljenost in smrt. Greh je iskati življenje med mrtvimi, smisel življenja v stvareh, ki minejo.

    Vrnimo se k ženama, ki gresta k Jezusovemu grobu. Pred odvaljenim kamnom sta osupli. Nimata poguma, da bi dvignile pogled. Kolikokrat se zgodi tudi nam: raje ostajamo zabubljeni v svoje omejenosti, se zatekamo v svoje strahove. To je nenavadno: zakaj to počnemo? Gospod pa nas kliče, naj se dvignemo, naj ponovno vstanemo na njegovo Besedo, naj gledamo kvišku in verujemo, da smo ustvarjeni za Nebo, ne za zemljo; za višave življenja, ne za nižave smrti.

    Bog želi, naj gledamo na življenje tako, kot ga gleda On, ki vedno v vsakem izmed nas vidi srčiko lepote, ki ne more biti odstranjena. Ne boj se, torej: Gospod ljubi to tvoje življenje, tudi takrat, ko se ga ti bojiš gledati in vzeti v roke. Na veliko noč ti kaže, kako ga ljubi: do te mere, da ga prehodi v celoti, da izkusi tesnobo, zapuščenost, smrt in pekel, zato, da bi od tam izstopil zmagovit in ti dejal: ‘Nisi sam, zaupaj vame!’

    Jezus je strokovnjak v preoblikovanju naših smrti v življenje. Ne ostanimo prestrašeni, s pogledom, uprtim v tla, glejmo vstalega Jezusa: njegov pogled nam vliva upanje, saj nam pravi, da smo vedno ljubljeni in da ne glede na to, kaj vse lahko ušpičimo, se njegova ljubezen ne spremeni. To je neizpodbitna življenjska gotovost: njegova ljubezen se ne spremeni. Zato se vprašajmo: kam gledam v življenju? Ali zrem nagrobna okolja ali iščem Živega?

    Ženi sta dobili poslanstvo: “Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.” Kaj nas to uči? V Galileji se je vse začelo, zato nas velika noč uči, da se vernik na pokopališču ustavi malo časa, saj je poklican, da bi šel Živemu naproti. Vprašajmo se: v katero smer hodim v življenju? Včasih smo usmerjeni vedno in samo k našim težavam, ki jih nikoli ne manjka, in gremo h Gospodu le zato, da bi nam pomagal. Vendar pa so tako naše potrebe tiste, ki nas usmerjajo, in ne Jezus. In vedno gre za iskanje Živega med mrtvimi.

    Dajmo Živemu glavni prostor v življenju. Prosimo za milost, da se ne bi pustili nositi toku, morju problemov; da se ne bi lomili ob kamnih greha in čereh nezaupanja in strahu. Iščimo Njega, v vsem in pred vsem. Z Njim bomo vstali.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Kristus je vstal, aleluja!

    Odgovori
  8. Miro says:
    8. aprila, 2023 at 11:12

    VELIKA SOBOTA

    VELIKA SOBOTA JE DAN CELODNEVNEGA ČAŠČENJA JEZUSA V BOŽJEM GROBU, KAMOR JE BIL PRENESEN NA VELIKI PETEK. BLAGOSLOV VELIKONOČNIH JEDIL IMA POSEBNO SIMBOLIKO.

    Praznovanje velike sobote se začne z obredi velikonočne vigilije (bdenja), ki nas s slovesnim bogoslužjem uvede v skrivnost Kristusovega vstajenja. Pri tem imajo poseben pomen blagoslov ognja, hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa, in krstno bogoslužje oz. obnovitev krstnih obljub. Pri maši beremo več svetopisemskih besedil kakor običajno, ki predstavljajo odrešenjsko zgodovino. Velikonočni vigiliji zaradi bogate simbolike in bogoslužnega dogajanja pravimo tudi mati vseh vigilij. Škofje in duhovniki odraslim katehumenom podeljujejo zakramente uvajanja v krščanstvo, ki so krst, obhajilo in birma.

    OGENJ

    Na veliko soboto zgodaj zjutraj duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki pokadijo in pokropijo domove. Ogenj použiva, ogreva, žge, prečiščuje …, zato je že od nekdaj veljal za posebej dragocenega. V Svetem pismu nastopa na več mestih: npr. Bog se Mojzesu prikaže v gorečem grmu na gori Sinaj (prim. 2 Mz 3,2); Izraelce je na poti skozi puščavo spremljal ognjeni steber, ki je bil znamenje Božje navzočnosti (prim. 2 Mz 13,21–22) ter drugod, kjer ima vlogo prečiščevanja.

    V Stari zavezi se ogenj uporablja kot simbol razodevanja Boga. Simbolizira namreč Božjo nepristopnost in svetost.

    Za kristjane je z ognjem najbolj izrazito povezan binkoštni dogodek. Petdeset dni po veliki noči se spominjamo prihoda Svetega Duha med apostole. Sveti Duh se je v šumu, ki je nastal ob bližajočem se viharju, spustil nad apostole v obliki plamenu podobnega jezika (prim. Apd 2,1–3).

    Pri bogoslužju se ogenj uporablja pri slovesnih mašah v kadilnici z žarečim ogljem, na katerega se nalaga kadilo. Ob veliki noči se ogenj tudi blagoslavlja, saj simbolizira Kristusa, ki je luč sveta. Marsikje je navada, da bogoslužni sodelavci po obredu blagoslova ognja in vode, ki ga duhovnik opravi na veliko soboto zgodaj zjutraj, ogenj raznesejo po domovih vernikov. Ogenj, ki ga blagoslovimo tudi na začetku velikonočne vigilije, je znamenje zmage luči nad temo, topline nad mrazom, življenja nad smrtjo. Tako hiša, ki sprejme blagoslovljeni ogenj, sprejme luč, ki je Jezus Kristus.

    VODA

    Simbolika vode odkriva njen pomen v vsakdanjem življenju. Kakor si človek umaže telo, si lahko umaže tudi dušo, zato jo moramo po potrebi tudi očistiti. Voda je v različnih kulturah znamenje notranjega očiščevanja. Potopitev v vodo Gangesa za hindujce, v Nil za Egipčane ali v Jordan za Jude je imela in ima še vedno velik pomen za odpuščanje grehov in notranje očiščenje.

    V številnih kulturah, tudi pri Izraelcih, je poznano obredno očiščevalno umivanje pred vstopom v tempelj ali na začetku molitve. Umivanje rok pred molitvijo in jedjo nima samo higienske vloge, ampak nakazuje tudi na notranje očiščenje. Voda, ki telesu omogoča preživetje, izraža najgloblja hrepenenja človeškega bitja: srečo, svobodo, ljubezen, resnico. Vode, ki poplavijo in povzročajo razdejanja, lahko prinašajo tudi smrt. Ta dvojnost pomaga razumeti zakrament krsta, pri katerem je voda bistvena prvina in v katerem najdemo dva vidika: smrt greha in prerojenje za prejemanje milosti v novem življenju.

    Spomin na krst je najbolj izrazit pri velikonočnem bdenju (vigiliji) na veliko soboto. Mašnik blagoslovi krstno vodo in če so pri bogoslužju navzoči katehumeni, jih ob tej priložnosti krsti.

    Izhajajoč iz simboličnega pomena vode pri krstu razumemo tudi uporabo blagoslovljene vode, ki nas spominja na prvi zakrament. Mašnik včasih na začetku maše (npr. v postnem času) občestvo pokropi z vodo, ki jo je prej blagoslovil, s čimer nas spomni, da smo bili krščeni in pri krstu tudi očiščeni grehov. Ta obred je nadomestil starodavno navado Cerkve, ko so si verniki v cerkvenem preddverju pred evharističnim slavjem umili roke. Ta navada se je v določeni meri ohranila do danes, saj verniki ob vstopu v cerkev pomočijo roko v kropilnik z blagoslovljeno vodo ter se z njo pokrižajo.

    Vodo uporabljamo tudi pri maši. Po tem ko ministrant duhovniku prinese kruh in vino, si ta umije roke. Nekdaj je bil za to praktični razlog, saj si je duhovnik z darovi, ki so jih iz narave prinašali verniki, umazal roke. Ta obred je opisan že v bogoslužnih besedilih sv. Hipolita Rimskega sredi 2. st. po Kristusu. Umivanje rok ima tudi simbolni pomen obrednega očiščevanja. Željo in prošnjo, da bi se Bogu bližali skesani in očiščeni, izraža tudi molitev, ki jo duhovnik tiho moli med umivanjem rok: »Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me mojih grehov.« Duhovnik zlije nekaj kapljic vode tudi v kelih z vinom. To dejanje predstavlja združenje med vernikom (simbol vode) in Kristusom (simbol vina), kar nakazuje tiha duhovnikova molitev: »Po skrivnosti te vode in vina naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave.« Voda in vino nas spominjata na Kristusovo smrt, ko sta iz njegove strani pritekli »kri in voda«.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/velika-sobota

    Odgovori
  9. Miro says:
    7. aprila, 2023 at 21:30

    KRIŽEV POT V KOLOSEJU 2023: GLASOVI MIRU V SVETU VOJNE

    LETOŠNJE PREMIŠLJEVANJE KRIŽEVEGA POTA V KOLOSEJU SO PRIČEVANJA MOŽ IN ŽENA IZ RAZLIČNIH KONCEV SVETA, KI DOŽIVLJAJO NASILJE TER REVŠČINO IN JIH JE SLIŠAL PAPEŽ MED SVOJIMI APOSTOLSKIMI POTOVANJI TER OB DRUGIH PRILOŽNOSTIH. TISTI, KI JIH PRIZADENEJO VOJNE IN KRIVICE SVETA, SO PONOVNO PROTAGONISTI KRIŽEVEGA POTA V KOLOSEJU.

    https://www.vaticannews.va/sl/vatikan/news/2023-04/krizev-pot-v-koloseju-2023-glasovi-miru-v-svetu-vojne.html

    Odgovori
  10. Miro says:
    7. aprila, 2023 at 21:29

    KARDINAL CANTALAMESSA JE NA VELIKI PETEK IZHAJAL IZ OZNANILA: »TVOJO SMRT OZNANJAMO, GOSPOD!«

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE V PETEK, 7. APRILA 2023, POPOLDNE, VODIL OBREDE VELIKEGA PETKA GOSPODOVEGA TRPLJENJA. HOMILIJO JE IMEL PAPEŠKI PRIDIGAR KARDINAL RANIERO CANTALAMESSA. ZA IZHODIŠČE PRIDIGE JE VZEL BESEDE: »TVOJO SMRT OZNANJAMO, GOSPOD!«

    Pridiga kardinala Raniera Cantalamesse na:

    https://www.vaticannews.va/sl/vatikan/news/2023-04/v-pridigi-na-veliki-petek-je-kardinal-cantalamessa-izhajal.html

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja