Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.001 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    19. aprila, 2023 at 16:34

    »BOG JE NAMREČ SVET TAKO VZLJUBIL, DA JE DAL SVOJEGA EDINOROJENEGA SINA, DA BI SE NIHČE, KDOR VANJ VERUJE, NE POGUBIL, AMPAK BI IMEL VEČNO ŽIVLJENJE.« (Jn 3,16)

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 3,16-21)

    Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.«

    https://portal.pridi.com/2023/04/18/19-april-bog-je-svet-tako-ljubil/

    BOG JE SVET TAKO LJUBIL

    Nikodem je prišel k Jezusu ponoči. On je zagotovo poznal Jezusa, slišal za njegove čudeže, znamenja, morda tudi kje poslušal njegove govore … Vedel je, da vse to ni izmišljeno. Po drugi strani pa vsega, kar Jezus dela, ne razume, kot na primer to, da bo v treh dneh zgradil novi tempelj. Tudi mi se velikokrat znajdemo v isti situaciji, ko sicer verujemo v Jezusa, pa se vseeno hkrati sprašujemo: »Zakaj se nam je moglo to zgoditi? Zakaj je brat umrl? Zakaj ta nesreča? …« Velikokrat ne razumemo Božjih poti. Današnji evangelij nas vabi, da bi obnovili našo vero in prodrli še globlje v skrivnost naše vere. »Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.«

    Največji greh je ta, da se odvrnemo od Boga. Hudič nas hoče vedno znova prepričati, da je Bog lažnik in ubijalec. Izraelci so na poti iz Egipta godrnjali Mojzesu in Aronu: »Zakaj sta vendar pripeljala Gospodovo občestvo v to puščavo, da tu umremo mi in naša živina?« To je največja laž, ki se je začela že v Edenskem vrtu. Tudi mi se velikokrat znajdemo v takih situacijah, ko ne razumemo, zakaj se nam nekaj dogaja. In takrat hitro obsodimo Boga. To pa je največji greh, saj gre za kršitev prve zapovedi »veruj v enega Boga«.

    Ko evangelist Janez pravi, »kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje«, govori o tem, da obstaja rešitev … in ta je samo ena: Jezus Kristus. Potrebno je le dvoje: pogled na Jezusa Križanega in čista vera. Samo takrat bomo prav razumeli, da je pravzaprav naš izhod iz služnosti in vsake situacije, pa naj bo še tako težka, samo ena: BOŽJA LJUBEZEN IN USMILJENJE do vsakega človeka.

    Vera pravi DA božjemu ljubečemu odnosu do nas. Bog je toliko skrbel, da je poslal svojega Sina, Jezusa Kristusa, da plača za naše grehe. Resnična vera nima nič skupnega s človeškimi prizadevanji, družbenimi dosežki ali materialnim bogastvom. Resnična vera pravi Bogu: “Jaz sem nemočen grešnik, ki se ne more sam rešiti. Zaupam tvojemu odpuščanju, ki mi ga zastonjsko podarjaš v Jezusu Kristusu.” Ta vera nas osvobaja od končne posledice naših grehov – večne ločitve od Boga. Prav tako nam daje moč za spremembe, ki bodo postale seme za novo življenje.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

    Odgovori
  2. Miro says:
    19. aprila, 2023 at 9:15

    SVETI LEON IX.: “DOBRI BRUNO”

    SV. PAPEŽU LEONU IX. SO ZARADI NJEGOVE DOBRODUŠNOSTI REKLI “DOBRI BRUNO”.

    Sv. Leon IX. se je rodil leta 1002 v grofiji Egishein in Dagslurf v Alzaciji v Franciji. Njegovo krstno ime je bilo Bruno. Šolal se je v Toulu (Loren). Bil je dobrodušen, zato so ga klicali »dobri Bruno«. Kot mladega duhovnika ga je na cesarski dvor vzel cesar Konrad II. S štiriindvajsetimi leti je postal škof v Toulu, kjer je ostal dvaindvajset let. Tu je neutrudno delal na obnovi cerkve, zlasti življenju duhovnikov.

    Ko je leta 1048 umrl papež Damaz II., je cesar Henrik škofa Bruna postavil za papeža. Ta je papeštvo sprejel šele, ko so ga izvolili rimski narod in kler. Ime Leon IX. si je izbral, ker si je vzel za zgled sv. papeža Leona Velikega. Kot papež si je prizadeval vzpostaviti cerkveno disciplino, zato je odstranil tiste, ki so dosegli visoke cerkvene službe s simonijo, to je s kupovanjem cerkvenih položajev. V kardinalski zbor je imenoval najsposobnejše in Cerkvi vdane može iz vse Evrope. Proti koncu svojega življenja se je zapletel v vojno z Normani. Ti so vdrli v papeško državo in zajeli papeža, a so ga izpustili.

    V času njegovega pontifikata je leta 1054 prišlo do velikega cerkvenega razkola med vzhodno in zahodno krščansko Cerkvijo. Papež je umrl hudo bolan 19. aprila 1054 v Rimu. Po njegovi smrti, 16. julija je kardinal Humbert izobčil carigrajskega patriarha Mihaela Cerulorija.

    Papež sv. Leon IX. je zavetnik organistov in glasbenikov. Umetniki ga upodabljajo kot papeža z modelom cerkve v rokah ali s knjigo, včasih tudi skupaj z gobavci.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-leon-ix-veliki-razkol-v-cerkvi/2023-04-19/

    Odgovori
  3. Miro says:
    18. aprila, 2023 at 15:40

    »VETER VEJE, KODER HOČE, NJEGOV GLAS SLIŠIŠ, PA NE VEŠ, OD KOD PRIHAJA IN KAM GRE. TAKO JE Z VSAKIM, KI JE ROJEN IZ DUHA.« (Jn 3,8)

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 3,7-15): https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+3%2C7-15&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    IN KAKOR JE MOJZES POVZDIGNIL KAČO V PUŠČAVI, TAKO MORA BITI POVZDIGNJEN SIN ČLOVEKOV

    Do zdaj se mi je vedno zdela tako čudna ta Jezusova primerjava njegove smrti z Mojzesovim povzdignjenjem strupene kače v puščavi. Kačo vedno povezujem s podobo hudiča in se mi upira. Danes pa se mi je na lepem zazdela ta primerjava bolj zgovorna kot vsaka ne vem kako domišljena razlaga Kristusovega križa.

    Največje zlo človeštva je Jezus v svojem telesu svobodno sprejel in s tem uničil njegovo smrtonosno moč ter ga spremenil v sredstvo odrešenja. Zaradi strupa, ki ga je stara kača pustila v človeškem mesu, smo zločinsko razmesarili telo Božjega Sina in ga povzdignili na les križa. Mislili smo, da nam je uspelo obsoditi in umoriti Boga, v resnici pa se je zgodilo ravno nasprotno. Jezus je, preden je odšel v trpljenje in smrt, rekel: »Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven« (Jn 12,31). Kristus je s svojo smrtjo uničil smrtonosni strup stare kače – hudiča in s tem omogočil vsem, ki smo ranjeni zaradi njegovih stupenih ugrizov, da se rešimo, če se le z vero in zaupanjem ozremo na križ in prosimo usmiljenja.

    Tako nas današnji pogovor z Nikodemom vabi k poglobljeni veri, brez katere bo naše življenje prazno. Lahko smo se že marsičemu odpovedali, se borili s skušnjavami, a če ne bo vse skupaj stalo na globoki želji po tem, da zaživimo novo življenje, življenje v Duhu, bo vse zvodenelo. Odpovedi bodo postale prazne, ker bodo same sebi namen, post bo postal dieta, življenje po zapovedih moralizem.

    Brez spreobrnjenja, brez prerojenja v Duhu to ni mogoče ali pa je samo navada. Se delamo, si domišljamo, da smo s Križanim, ko pa nam v resnici da okusiti malo teže svojega križa, nam je tuj, ga ne prepoznamo, se nam upira, mu očitamo, da nas je zapustil, da nas nima rad… Samo, če pridemo k Luči, če pustimo, da nas prežari njena svetloba, se bodo razkrila v nas dela teme in ko se bomo z zaupanjem ozrli na križ, nas bo vrglo na kolena pred Križanim, ker nam bo dal razumeti, da je On v svoji brezmejni ljubezni vso našo hudobijo in tudi vso hudobijo, ki so nam jo drugi povzročili, že vzel nase. Naša trdota srca ga vedno znova križa, Njegova brezpogojna ljubezen pa nas vedno znova odrešuje …

    Roditi se iz Duha je napor in dar. Je napor, ki ga moramo vložiti, da poživimo molitev. Tudi naša molitev in obhajanje zakramentov je pogosto rutina. Poleg odpovedi je potrebno tudi to, da molitev v našem življenju na novo zaživi. Ne le po količini, ampak po vsebini.

    Vzemimo si čas za molitev in tišino, za razmišljanje o cilju našega življenja. Kam gremo in kako mislimo priti tja. Vzemimo si tudi čas za zrenje v križ! Ozirajmo se v križ in v njem odkrivajmo načrt za svoje življenje. Tudi obhajilo in sveta maša naj bosta ponovno prečiščena, zlasti sedaj ko čutimo in vemo, kako je težko, ko ne moremo v občestvu prihajati k maši in obhajilu. Naj izidemo iz te preizkušnje pogumni in vedri in naj bo tudi ta stiska odraz našega življenja v duhu.

    Molimo, da bi srečali tistega, v katerem je novo rojstvo, novo življenje!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Odgovori
  4. Miro says:
    18. aprila, 2023 at 15:37

    SVETI OČE: MOLITEV, BRATSTVO IN SLUŽENJE BLIŽNJEMU SO MOČ POSVEČENEGA ŽIVLJENJA

    PAPEŽ FRANČIŠEK SE JE V PONEDELJEK, 17. APRILA 2023, SREČAL S PREDSTAVNIKI SKUPNOSTI BLAGROV, KI JE BILA USTANOVLJENA PRED PETDESETIMI LETI V FRANCIJI. DANES DELUJE NA PETIH CELINAH, NJEN APOSTOLAT PA VKLJUČUJE DELO Z MLADIMI, POMOČI POTREBNIMI TER PRIZADEVANJE MEDVERSKI DIALOG. SVETI OČE JE PRISOTNIM PRIPRAVLJENI GOVOR IZROČIL V BRANJE IN JIH OSEBNO POZDRAVIL.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/sveti-oce-molitev-bratstvo-in-sluzenje-bliznjemu-so-moc-posvec.html

    Odgovori
  5. Miro says:
    17. aprila, 2023 at 12:44

    JEZUS IN NIKODEM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 3,1-8)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+3%2C1-8&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    NIKODEM IN ROJSTVO OD ZGORAJ

    Nikodem gre k Jezusu, da bi ga spoznal. In Gospod mu pravi, da se je treba ‘roditi od zgoraj’. Kaj to pomeni? Se lahko ponovno rodimo? Ali je mogoče vrniti se in doživeti veselje in čudovitost življenja? To je temeljno vprašanje naše vere in to je želja vsakega pravega vernika: želja, da bi se še enkrat rodili, veselje, da bi še enkrat začeli. Ali mi imamo to željo? Ali si želim ponovno se roditi, da bi se srečal z Gospodom? Ali si to želite? To željo se namreč lahko z lahkoto izgubi, in sicer zaradi mnogih dejavnosti, mnogih načrtov, na koncu pa nam ostane malo časa in izpred oči izgubimo, kar je temeljno: naše življenje srca, naše duhovno življenje, naše življenje, ki je srečanje z Gospodom v molitvi, v zakramentih.

    Današnji evangelij postavi v ospredje Nikodema, ki kljub temu, da je imel pomembno mesto v verski in družbeni skupnosti tistega časa, ni prenehal iskati Boga, ni mislil, da je prišel na cilj, ni nehal iskati Boga. Sedaj je zaznal njegov odmev v Jezusovem glasu. V nočnem pogovoru z Jezusom, Nikodem končno razume, da ga je že prej iskal in čakal Bog in da ga osebno ljubi. In res tako je z Bogom: Bog nas išče prvi, čaka prvi, ljubi prvi.

    Jezus pravi Nikodemu, da se mora, če hoče priti v Božje kraljestvo, roditi iz Duha, odločiti za luč, in to brez vsakega kompromisa. Odločitev za življenje v Duhu, za luč terja povišanje na križ. Nikodemu je to težko doumljivo.

    Pa poglejmo, kako lahko to prenesemo na naše življenje in prakso nas današnjih vernikov.

    Izredno pomembno, je da se prepustimo Duhu, da razmišljamo kam nas vodi, kaj od nas pričakuje in ne, kaj imamo mi v glavi. V tem pogledu, se mi zdi, smo kristjani dokaj ubogi. Ali nam je jasno, kaj pomeni spraševati se vsak dan, kaj od nas pričakuje Bog? Ali to delamo? No, to je prvi korak do današnjega dogodka. Duh naj vodi naša dejanja, ne mi!

    Jezus nam ne ponuja lepih trenutkov zato, da bi tam obtičali. Vedno hoče več, mi pa silimo nazaj v stare tirnice, k starim navadam. Ali se vsak dan sprašujem, ali živim v lagodju in iščem predvsem kar mi ugaja ali resnično iščem Božjo voljo in jo skušam izpolniti vsak trenutek, vsak dan?

    Jezus ne prenese, da bi bil odnos z Bogom kakorkoli onečaščen z logiko trgovanja. Hoče darovanje, hoče čaščenje, hoče čisto slavljenje. Je naš odnos do Boga resnično tako prečiščen? Slaviti Boga brez navlake pomeni živeti preprosto v njegovem naročju, videti lepoto njegove dobrote na vsakem koraku. Smo res tam, ali je naša vera predvsem nedeljska obleka – sicer lepa navada nedeljske maše, ki pa nas v vsakdanjem življenju ne spreminja veliko? Pustimo se očistiti Jezusovemu pogledu, njegovi radikalni želji, da je naš odnos z Očetom resnično čist.

    V tej luči nam je mogoče bolj jasno, kaj pomeni današnji pogovor z Nikodemom. Jezus svojo zahtevnost preprosto stopnjuje. Pri njem ni prostora za srednjo pot: obstaja pot luči in pot teme, pot ljubezni in pot sovraštva. Vmesne poti ni. Tisti, ki hoče slediti luči, se ji mora na koncu popolnoma prepustiti. Pomeni popolna izročitev Bogu, dovoliti mu, da nas popolnoma prevzame, vse do povišanja na križ. Jezus nas danes vabi, da se rodimo znova. Ničesar naj bi več ne pričakovali zase. Tudi naš cilj je tam, kjer je cilj Božjega sina – biti povišan na križ, da bi po tem križu drugi zaživeli. Ne živeti več zase, ampak za druge. Ne le pustiti se voditi Duhu, ne voditi, ampak roditi se iz Duha! Naj bo to naloga velikonočnega časa: Roditi se iz Duha.

    Gospoda prosimo za to izkušnjo Duha, ki gre in pride ter nas vodi naprej, Duha, ki nam podeli maziljenje z vero, maziljenje s konkretnostjo vere.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Odgovori
      • Miro says:
        17. aprila, 2023 at 12:49

        MOLITEV K SVETEMU DUHU

        O Duh, ki prebujaš stvarstvo,
        preplavi svoje vernike v globino,
        izlij polnost milosti
        v srca, ki si jih ustvaril samo zase.

        Ti si tolažnik in zagovornik,
        ki ga je najvišji Oče dal otrokom,
        živi vir, ljubezen, ki vžiga,
        maziljenje, ki posvečuje in ozdravlja.

        Podeli tistim, ki te kličejo sedem darov,
        ti, prst Gospodove desnice,
        ki izpolnjuješ obljube prerokov
        in obdarjaš ustnice z novo besedo.

        Osvetli, oživi ume,
        v srca izlij voljo ljubiti,
        okrepi naše utrujene ude
        s tvojo zvesto, milo močjo.

        Poženi v beg starega sovražnika,
        hitro podeli mir z veseljem,
        tako da se bomo od tebe vodeni
        k pravemu življenju
        izognili čaru zla.

        Stori, naj prepoznamo dobrega Očeta
        v obličju njegovega Sina, ki je postal meso,
        in tebe, ki oba združuješ v ljubezni
        naj poslušamo in hvalimo ob vseh časih.
        Amen.

        Odgovori
  6. Miro says:
    16. aprila, 2023 at 18:42

    PAPEŽ FRANČIŠEK: JEZUSA LAHKO SREČAMO SAMO V SKUPNOSTI, Z DRUGIMI

    SVETI OČE JE PRED OPOLDANSKO MOLITVIJO NA DRUGO VELIKONOČNO NEDELJO SPREGOVORIL O APOSTOLU TOMAŽU, KI JE VSAKEMU OD NAS LAHKO ZGLED NA POTI VERE. POVABIL JE, NAJ VSTALEGA GOSPODA NE IŠČEMO V IZREDNIH DOGODKIH TER POUDARIL, DA NJEGOVO OBLIČJE LAHKO NAJDEMO LE V SKUPNOSTI; KO S SVOJIMI BRATI IN SESTRAMI DELIMO TRENUTKE DVOMA IN STRAHU TER SE JIH ŠE MOČNEJE OKLENEMO. (po zapisu s. Leonide Zamuda)

    Dragi bratje in sestre, dober dan!

    Danes, na nedeljo Božjega usmiljenja, nam evangelij pripoveduje o dveh prikazovanjih vstalega Jezusa učencem in še posebej Tomažu, »nejevernemu apostolu« (prim. Jn 20,24-29).

    V resnici Tomaž ni edini, ki mu je težko verovati, pravzaprav predstavlja nekako vse nas. Ni namreč vedno lahko verovati, še posebej če smo, kakor v njegovem primeru, doživeli veliko razočaranje. Leta je sledil Jezusu, tvegal in prenašal težave, vendar pa so Učitelja pribili na križ kakor zločinca in nihče ga ni osvobodil. Nihče ni storil ničesar! Umrl je in vsi se bojijo. Kako naj človek še zaupa? Kako zaupati novici, ki pravi, da je živ? V njem se je porajal dvom.

    Vendar pa Tomaž pokaže, da je pogumen: medtem ko so ostali zaprti v dvorani zadnje večerje iz strahu, gre on ven in tvega, da bi ga lahko kdo prepoznal, prijavil in aretiral. Lahko bi celo mislili, da bi si zaradi svojega poguma bolj kot drugi zaslužil, da bi srečal vstalega Gospoda. Vendar pa prav zato, ker se je oddaljil, takrat ko se Jezus na velikonočni večer prvič prikaže učencem, Tomaža ni in zamudi priložnost. Oddaljil se je od skupnosti. Kako bo lahko ponovno dobil priložnost? Samo tako, da se bo vrnil k ostalim; s tem, da se bo vrnil tja, v tisto družino, ki je bila prestrašena in žalostna, ko je odšel. Ko to stori, ko se vrne, mu povedo, da je prišel Jezus, vendar pa on težko verjame; rad bi videl njegove rane. In Jezus mu ustreže: čez osem dni se ponovno prikaže v sredi med svojimi učenci in mu pokaže svoje rane: roke, noge; te rane, ki so dokaz njegove ljubezni, ki so vedno odprti kanali njegovega usmiljenja.

    Premislimo o teh dejstvih. Tomaž si zato, da bi veroval, želi izredno znamenje: dotakniti se ran. Jezus mu jih pokaže, vendar na običajen način, tako da pride pred vse, v skupnosti, ne izven. Kot bi mu rekel: če me hočeš srečati, ne išči daleč, ostani v skupnosti, z drugimi; in ne hodi stran, moli z njimi, lomi z njimi kruh. In to pravi tudi nam. Tam, v skupnosti me boš lahko našel, tam ti bom pokazal znamenja ran, vtisnjena v moje telo: znamenja Ljubezni, ki premaga sovraštvo, Odpuščanja, ki razoroži maščevanje, znamenja Življenja, ki premaga smrt. Tam, v skupnosti, boš odkril moje obličje, ko boš s svojimi brati in sestrami delil trenutke dvoma in strahu ter se jih boš še močneje oklenil. Brez skupnosti je težko najti Jezusa.

    Dragi bratje in sestre, povabilo namenjeno Tomažu, velja tudi za nas. Kje mi iščemo Vstalega? V kakšnem posebnem dogodku, v kakšnem spektakularnem ali nenavadnem verskem pojavu, zgolj v naših čustvih in občutkih? Ali pa v skupnosti, v Cerkvi, kjer sprejmemo izziv, da ostanemo v njej, tudi če ni popolna? Kljub vsem njenim omejenostim in padcem, ki so naše omejenosti in padci, je naša mati Cerkev Kristusovo telo; in prav tam, v Kristusovem telesu, so še vedno in za vedno vtisnjena največja znamenja njegove ljubezni. Vendar pa se vprašajmo, če smo v imenu te ljubezni, v imenu Jezusovih ran, pripravljeni odpreti svoje roke tistim, ki jih je življenje ranilo, ne da bi kogarkoli izključili iz Božjega usmiljenja, temveč sprejeli vse; vsakega kot brata, kot sestro, kakor Bog sprejema vse. Bog sprejema vse.

    Naj nam Marija, Mati usmiljenja, pomaga, da bomo ljubili Cerkev in jo naredili za gostoljuben dom za vse.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/papez-francisek-jezusa-lahko-srecamo-samo-v-skupnosti-z-drugim.html

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

    Odgovori
  7. Miro says:
    16. aprila, 2023 at 9:17

    JEZUS SE PRIKAŽE UČENCEM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 20,19-31)

    Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

    Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

    Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.

    NEDELJA BOŽJEGA USMILJENJA

    Ko govorimo o božjem usmiljenju ne moremo mimo Faustine Kowalske, ki ji je Jezus že leta 1931 naročil, naj sporoči svetu, da želi imeti nedeljo božjega usmiljenja in naj ga posebej častimo. Faustinino življenje je bilo polno trpljenja in tudi sporočila o Bogu niso vsa tako čudovita, kot jih slikata prej omenjeni podobi. Pogosto svari pred pogubljenjem in govori o trdovratnih grešnikih. Vsekakor nam ostaja upanje, da bomo po božji milosti odrešeni. Poglejmo, kaj nam sporoča današnja božja beseda.

    Odlomek spominja na tistega na veliko noč, ko smo razmišljali, kako so ob potresu stražarji postali kakor mrtvi in so otrpnili, žene pa so se le prestrašile in se takoj za tem pogovarjale z angelom. Učenci so v strahu pred Judi zaklenjeni, a jih strah vendarle ni povsem ohromil. Zakaj? V sebi niso opustili upanja, čakali so in upali, da jim Bog pokaže pot naprej. In res jih v tem pričakovanju in upanju obišče Jezus sam. Prvo sporočilo te nedelje je torej podobno kot na veliko noč: Ne ubijmo hrepenenj, kot so storili vojaki. Če bomo iskali, bomo srečali Vstalega.

    Učenci Jezusa srečajo potem, ko ga od velikega četrtka niso več videli. Si lahko predstavljamo, s kakšnim razpoloženjem bi se srečali, če bi bili v vlogi Jezusa in kako bi se počutili kot učenci? V vrtu so izbranci zaspali, eden od dvanajsterih ga je izdal, drugi zatajil, vsi so se razbežali, razen Janeza, ki je vztrajal pod križem z Marijo. Učenci so po vstajenju zbrani v dvorani zadnje večerje. Najbrž jih je sram, da so se razbežali. Peter se verjetno žre, da je Učitelja celo zatajil. Težko si odpustijo, da niso naredili nič, da bi rešili Jezusa. Lahko si očitajo, da se za Juda niso niti menili, čeprav so čutili, da nekaj kuha. Vsekakor jih lahko prevzema žalost nad seboj in nad danim trenutkom. Zapustili so Njega, ki jim je pomenil vse. Zatajili so ga, sedaj pa se skrivajo pred ljudmi.

    Ko Jezus stopi mednje po vsem, kar je prestal, jim reče: Mir vam bodi! Kako dobro jih Učitelj pozna! Prav mir sedaj potrebujejo. Mir, da bo vse še dobro, čeprav so vse zapravili. Mir, v katerem lahko zaživijo novo življenje. Bog se ne spominja naših grehov, ne ozira se na našo norost, želi si le, da bi bil z nami, da lahko stopa med nas. Prvi dar usmiljenja je pravzaprav mir.

    Druge Jezusove besede so: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Jezus, ne da bi preveril, ali so kaj dojeli ali ne, s popolnim zaupanjem podarja Svetega Duha. Še več. Vabi jih naj bodo njegove roke odpuščanja na zemlji. Daje jim poslanstvo, da so znamenje božjega usmiljenja. Kakšno zaupanje! Pri vsej polomljenosti jim podarja Svetega Duha in jim daje poslanstvo.

    In še tretjo vsebino lahko prepoznamo v Jezusovi drži do Tomaža. Ko je končno z apostoli, ko se jim prikaže, mu reče: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Potrpežljivo, z neverjetno bližino, se približa Tomažu. Jezus mu da čutiti svojo bližino, svoje razumevanje in ga dviga iz nevere. Bog usmiljenja je Bog človeške bližine in topline. Želi, da ga kot takšnega doživljamo in tudi živimo. Naj čutimo njegovo bližino in naj ga s svojo bližino in sočutjem prinašamo drugim.

    Nedeljo božjega usmiljenja tako razumem kot dvojno povabilo: da doživljamo božje usmiljenje in da ga prinašamo svetu. Da bi lahko sprejeli to povabilo Bog od nas pa pričakuje, da ohranjamo naša hrepenenja in iskanja živa. Najprej nam Bog želi podariti mir in nas vabi da delamo za mir. Ne ozira se na naše padce, ampak računa na nas. Kakor učence tudi nas vabi, da z močjo Svetega Duha, prinašamo usmiljenje in odpuščanje. In tretje, kar lahko razumemo ob današnjem evangeliju je, da je naš Bog Bog bližine, sočutja in nežnosti. Vabi nas, da ga tudi v tem posnemamo.

    Povzeto po: mirenski-grad.si, lazarist dr. Peter Žakelj

    Odgovori
  8. Miro says:
    15. aprila, 2023 at 14:38

    JEZUS SE NAJPREJ PRIKAŽE MARIJI MAGDALENI, NATO DVEMA UČENCEMA, POZNEJE ŠE ENAJSTERIM – TUDI NAM GOVORI: »POJDITE PO VSEM SVETU IN OZNANITE EVANGELIJ VSEMU STVARSTVU!«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 16,9-15)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+16%2C9-15&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    POJDITE PO VSEM SVETU

    Naša naloga nikakor ni majhna – oznaniti vsemu stvarstvu Njegovo veselo oznanilo. Ko smo pogosto najhujši uničevalci prav tega stvarstva. Jezusov nauk ni namenjen našim privatnim užitkom, čustvenemu užitku ob naravnost norem spoznanju, ki smo ga prejeli. Namenjen je naprej od nas in naših obzorij. Če teh obzorij ne preseže, smo jalovi; suha veja; tumor, ki le črpa energijo, pa ničemur ne služi. Z Jezusom moramo (ker moremo) seči daleč preko meja samih sebe, do občutljivih in ranljivih meja drugih, in jim z nežno vztrajnostjo ljubezni pokazati, kako veliko je naše veselje in upanje.

    Mi sami smo poklicani postati živi evangelij do te mere, da nas tudi stvarstvo samo lahko spozna za Božje sinove, ki ga ne ropajo in kradejo, temveč hvaležno sobivajo in vsemu vračajo pečat Besede, po kateri smo ustvarjeni.

    Oznanjujte! Najprej s svojimi občestvi, ki naj razodevajo Vstalega, nato pa z Besedo in krstom, ki prebuja vero. In vsak, ki bo veroval, bo močnejši od hudih duhov, ki se bodo pred Lučjo morali umakniti, kdor bo veroval, bo v moči Duha govoril nove jezike ljubezni, razumljive vsakemu, zlasti potrebnim, prinašal bo ozdravljenje kamorkoli bo prišel in četudi mu bodo pripravili kaj strupenega za izpiti, v besedi ali dejanju, mu to ne bo škodovalo.

    Kajti milost, ki napolnjuje tistega, ki veruje, je močnejša in ga dela za apostola miru, znanilca evangelija, prinašalca novosti. Ob ponižnem oznanjevalcu celo strup izgubi svojo moč.

    Toda navdušenost ni dovolj za govorjenje o Jezusu. Nevarno pa je, da bi kdo govoril o Kristusu samo v luči poveličanja, ne da bi se zavedal, da je ta sad trpljenja in smrti. Markov evangelij in današnji odlomek nas vabita k branju in pregledu Kristusovega življenja v luči oznanila trpečega, umrlega in vstalega Kristusa. Vabi pa nas, da tudi na svoje življenje pogledamo v tej luči. Na vse napore, na vse žrtve, na življenje sploh moramo gledati v velikonočni luči. Ne smemo krščanskega pogleda na življenje enačiti s pogledom trpljenja. Prav tako ga ne moremo zožiti na idilično pot brez naporov ali trpljenja.

    Pogled apostolov se je spremenil, ker so bili ob Gospodu. Pri njem jim je bilo lepo. Tudi mi bomo morali prihajati h Gospodu in začutiti, da nam je pri njem dobro. Šele nato bomo lahko spremenili svoj pogled. Naš pogled je odvisen od tega, v kaj gledamo. Če bomo pri Gospodu in zrli v njegovo obličje, mu bomo postali večno podobni.

    Božja beseda ni samo za ljudi. Vse stvarstvo bo cvetelo, če ga bomo poslušali. To danes pravi Jezus. Kako ga jaz razumem? Katera znamenja kažejo, da sem jaz učenec Vstalega Jezusa? Ali je v času karantene kaj drugače? Kaj je Jezus učencem naročil in kako so se odzvali? Ali želim prositi Jezusa, da bi tudi jaz lahko s svojim življenjem oznanjal dobro novico? Za kaj se mu še posebej zahvaljujem?

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Aleluja, Kristus je vstal!

    Odgovori
      • Miro says:
        15. aprila, 2023 at 14:55

        V POGLOBLJENEM RAZMIŠLJANJU DUHOVNIKA ERVINA MOZETIČA BODIMO ZELO POZORNI TUDI NA NASLEDNJI ODLOMEK:

        Nevarno pa je, da bi kdo govoril o Kristusu samo v luči poveličanja, ne da bi se zavedal, da je ta sad trpljenja in smrti. Markov evangelij in današnji odlomek nas vabita k branju in pregledu Kristusovega življenja v luči oznanila trpečega, umrlega in vstalega Kristusa. Vabi pa nas, da tudi na svoje življenje pogledamo v tej luči. Na vse napore, na vse žrtve, na življenje sploh moramo gledati v velikonočni luči. Ne smemo krščanskega pogleda na življenje enačiti s pogledom trpljenja. Prav tako ga ne moremo zožiti na idilično pot brez naporov ali trpljenja.

        Iz pričujočega odlomka posebej poudarimo sklepno misel:

        NA VSE NAPORE, NA VSE ŽRTVE, NA ŽIVLJENJE SPLOH MORAMO GLEDATI V VELIKONOČNI LUČI. NE SMEMO KRŠČANSKEGA POGLEDA NA ŽIVLJENJE ENAČITI S POGLEDOM TRPLJENJA. PRAV TAKO GA NE MOREMO ZOŽITI NA IDILIČNO POT BREZ NAPOROV ALI TRPLJENJA.

        V molitvi se priporočimo SVETEMU DUHU, da bomo z Njegovo pomočjo osvojili celovit krščanski pogled na življenje, in sicer v velikonočni luči!

        MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH …

        Odgovori
  9. Miro says:
    15. aprila, 2023 at 14:38

    JEZUS SE NAJPREJ PRIKAŽE MARIJI MAGDALENI, NATO DVEMA UČENCEMA, POZNEJE ŠE ENAJSTERIM – TUDI NAM GOVORI: »POJDITE PO VSEM SVETU IN OZNANITE EVANGELIJ VSEMU STVARSTVU!«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 16,9-15)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+16%2C9-15&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    POJDITE PO VSEM SVETU

    Naša naloga nikakor ni majhna – oznaniti vsemu stvarstvu Njegovo veselo oznanilo. Ko smo pogosto najhujši uničevalci prav tega stvarstva. Jezusov nauk ni namenjen našim privatnim užitkom, čustvenemu užitku ob naravnost norem spoznanju, ki smo ga prejeli. Namenjen je naprej od nas in naših obzorij. Če teh obzorij ne preseže, smo jalovi; suha veja; tumor, ki le črpa energijo, pa ničemur ne služi. Z Jezusom moramo (ker moremo) seči daleč preko meja samih sebe, do občutljivih in ranljivih meja drugih, in jim z nežno vztrajnostjo ljubezni pokazati, kako veliko je naše veselje in upanje.

    Mi sami smo poklicani postati živi evangelij do te mere, da nas tudi stvarstvo samo lahko spozna za Božje sinove, ki ga ne ropajo in kradejo, temveč hvaležno sobivajo in vsemu vračajo pečat Besede, po kateri smo ustvarjeni.

    Oznanjujte! Najprej s svojimi občestvi, ki naj razodevajo Vstalega, nato pa z Besedo in krstom, ki prebuja vero. In vsak, ki bo veroval, bo močnejši od hudih duhov, ki se bodo pred Lučjo morali umakniti, kdor bo veroval, bo v moči Duha govoril nove jezike ljubezni, razumljive vsakemu, zlasti potrebnim, prinašal bo ozdravljenje kamorkoli bo prišel in četudi mu bodo pripravili kaj strupenega za izpiti, v besedi ali dejanju, mu to ne bo škodovalo.

    Kajti milost, ki napolnjuje tistega, ki veruje, je močnejša in ga dela za apostola miru, znanilca evangelija, prinašalca novosti. Ob ponižnem oznanjevalcu celo strup izgubi svojo moč.

    Toda navdušenost ni dovolj za govorjenje o Jezusu. Nevarno pa je, da bi kdo govoril o Kristusu samo v luči poveličanja, ne da bi se zavedal, da je ta sad trpljenja in smrti. Markov evangelij in današnji odlomek nas vabita k branju in pregledu Kristusovega življenja v luči oznanila trpečega, umrlega in vstalega Kristusa. Vabi pa nas, da tudi na svoje življenje pogledamo v tej luči. Na vse napore, na vse žrtve, na življenje sploh moramo gledati v velikonočni luči. Ne smemo krščanskega pogleda na življenje enačiti s pogledom trpljenja. Prav tako ga ne moremo zožiti na idilično pot brez naporov ali trpljenja.

    Pogled apostolov se je spremenil, ker so bili ob Gospodu. Pri njem jim je bilo lepo. Tudi mi bomo morali prihajati h Gospodu in začutiti, da nam je pri njem dobro. Šele nato bomo lahko spremenili svoj pogled. Naš pogled je odvisen od tega, v kaj gledamo. Če bomo pri Gospodu in zrli v njegovo obličje, mu bomo postali večno podobni.

    Božja beseda ni samo za ljudi. Vse stvarstvo bo cvetelo, če ga bomo poslušali. To danes pravi Jezus. Kako ga jaz razumem? Katera znamenja kažejo, da sem jaz učenec Vstalega Jezusa? Ali je v času karantene kaj drugače? Kaj je Jezus učencem naročil in kako so se odzvali? Ali želim prositi Jezusa, da bi tudi jaz lahko s svojim življenjem oznanjal dobro novico? Za kaj se mu še posebej zahvaljujem?

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/04/14/15-april-pojdite-po-vsem-svetu/

    Aleluja, Kristus je vstal!

    Odgovori
  10. Miro says:
    14. aprila, 2023 at 15:40

    SVETI OČE: RESNIČNO SLUŽENJE JE SKRITO IN PONIŽNO, NI ISKANJE APLAVZOV

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE V PETEK, 14. APRILA 2023, V AVDIENCO SPREJEL ŠKOFIJSKE BRATE OBLATE IZ MILANA. PRIPRAVLJENI POZDRAVNI GOVOR JIM JE IZROČIL V BRANJE, ZATEM PA JE VSAKEGA OSEBNO POZDRAVIL. V GOVORU, KI GA OBJAVLJAMO V CELOTI, JIM JE ZAŽELEL VESELJA NAD TEM, DA SO BRATJE TER DA SLUŽIJO ŠKOFIJI. (po zapisu s. Leonide Zamude)

    Več o tem dogodku na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/papez-resnicno-sluzenje-je-skrito-in-ponizno-ni-iskanje-aplav.html

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja